Zagledala sem meni še nepoznani svet.
Kar tako, brez pravega namena, naključno
me je vodila neka skrivnostna sila
k mrtvim tišinam, v neumljive daljave
med svetlobne pramene in neznane višave
s pradavnim vonjem po kadilih.
Znašla sem se pred kristalno dvorano,
vendar se je pred mojimi očmi
postavila živa meja in me ustavila
s svojim zagonetnim ščitom.

Videla sem, da tam ni zemlje,
ni kopnega in ne ljudi.
Videla sem neprestano navzočnost nečesa,
ki priča o bolečini in tujosti.
Kletke, ki bi me ubranila, nisem imela.
Bila sem naga in nejasnih misli,
dvignjena nad strmine obžarjenih oblakov,
utapljajočih se v globinah čarnih širin in globin,
ki jih nikoli dotlej še nisem videla.
Vse mi je bilo neznansko tuje
in s suhim jezikom sem tipala
zadrgo svoje globoke rane.

Kljub vsej magični svetlobi
ne bi mogla prenesti sijaja brezčasja,
z govorečimi čeljustmi večnosti,
ki so ga izžarevali kristali
med razmaknjenimi stenami,
ki delijo človeka in njegov zrcalni svet.



Izkušnja z zamolklim zvokom
se me je dotaknila
in nekdo mi je podajal roko,
da vstopim v njegovo kraljestvo.
Drsela sem podkrižanih ugaslih nog
in gledala predse s strmečimi slepimi očmi.
S pohabljanimi kostmi nemoči, razžejana
sem ponižno prosila, da mi Bog posodi življenje.
Tedaj me je pogledal
z nežnostjo travnatega semena
in prekril moje besede s prtom svojega trpljenja,
jokaje s človeškimi solzami.

Zasidrana med postankom na istem mestu
in odhajanjem sem se vračala
po človeških stopinjah nazaj,
izčiščena zaradi skovikanja in prhutanja sove
po svetlobnem prehodu tulca,
ki ga varuje belina dolgega žarka svetlobe
in trgala sem svoje telo skoz rezke ostrine.

Odpirale so se vitraže notranjih občutkov
in z lahkoto ptice sem kljuvala dragulje,
ki so se vsuli svetlikajoči in vabeči predme
in z vso upornostjo sem jih valila nazaj
v globino svetlobnega svoda.

Votle podobe ljudi so vzvratno drsele
in zvoki njihovih glasov so udarjali v ledene dojke.
Rdeča oblačila so hlastala kri in zračne gmote.
Večerna zarja je že postavljala noči pregrado teme.
Tedaj je pozornost opešala in utripanje
srca je umirjalo udarce in nihanje vzdihov in izdihov
skoz lopute pljuč.
Prilaščali sta me dve skrajnosti,
iztekajoče se živo se je nagibalo v mrtvo bolečino
tako kot med večnim sejanjem in žetvijo,
kjer Bog prebiva neviden s svojim
zamolčanjem resnic.

Prostore tega potovanja sem nato zapustila
prazne in se vrnila doživljat svojo tuzemsko
predstavo skoz zadnja vrata življenja,
kjer spet oživi utrujen in razdvojen svet moči
in nemoči s potopitvijo svojega jaza vame -
do poslednje zlate rozete usodnega dne,
kajti vselej živimo in umiramo le v lastnem imenu.

...o0o...