Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040314000437466

Obsmrtna izkušnja sobota, 24. april 2004 @ 05:04 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Zagledala sem meni še nepoznani svet. Kar tako, brez pravega namena, naključno me je vodila neka skrivnostna sila k mrtvim tišinam, v neumljive daljave med svetlobne pramene in neznane višave s pradavnim vonjem po kadilih. Znašla sem se pred kristalno dvorano, vendar se je pred mojimi očmi postavila živa meja in me ustavila s svojim zagonetnim ščitom. Videla sem, da tam ni zemlje, ni kopnega in ne ljudi. Videla sem neprestano navzočnost nečesa, ki priča o bolečini in tujosti. Kletke, ki bi me ubranila, nisem imela. Bila sem naga in nejasnih misli, dvignjena nad strmine obžarjenih oblakov, utapljajočih se v globinah čarnih širin in globin, ki jih nikoli dotlej še nisem videla. Vse mi je bilo neznansko tuje in s suhim jezikom sem tipala zadrgo svoje globoke rane. Kljub vsej magični svetlobi ne bi mogla prenesti sijaja brezčasja, z govorečimi čeljustmi večnosti, ki so ga izžarevali kristali med razmaknjenimi stenami, ki delijo človeka in njegov zrcalni svet. Izkušnja z zamolklim zvokom se me je dotaknila in nekdo mi je podajal roko, da vstopim v njegovo kraljestvo. Drsela sem podkrižanih ugaslih nog in gledala predse s strmečimi slepimi očmi. S pohabljanimi kostmi nemoči, razžejana sem ponižno prosila, da mi Bog posodi življenje. Tedaj me je pogledal z nežnostjo travnatega semena in prekril moje besede s prtom svojega trpljenja, jokaje s človeškimi solzami. Zasidrana med postankom na istem mestu in odhajanjem sem se vračala po človeških stopinjah nazaj, izčiščena zaradi skovikanja in prhutanja sove po svetlobnem prehodu tulca, ki ga varuje belina dolgega žarka svetlobe in trgala sem svoje telo skoz rezke ostrine. Odpirale so se vitraže notranjih občutkov in z lahkoto ptice sem kljuvala dragulje, ki so se vsuli svetlikajoči in vabeči predme in z vso upornostjo sem jih valila nazaj v globino svetlobnega svoda. Votle podobe ljudi so vzvratno drsele in zvoki njihovih glasov so udarjali v ledene dojke. Rdeča oblačila so hlastala kri in zračne gmote. Večerna zarja je že postavljala noči pregrado teme. Tedaj je pozornost opešala in utripanje srca je umirjalo udarce in nihanje vzdihov in izdihov skoz lopute pljuč. Prilaščali sta me dve skrajnosti, iztekajoče se živo se je nagibalo v mrtvo bolečino tako kot med večnim sejanjem in žetvijo, kjer Bog prebiva neviden s svojim zamolčanjem resnic. Prostore tega potovanja sem nato zapustila prazne in se vrnila doživljat svojo tuzemsko predstavo skoz zadnja vrata življenja, kjer spet oživi utrujen in razdvojen svet moči in nemoči s potopitvijo svojega jaza vame - do poslednje zlate rozete usodnega dne, kajti vselej živimo in umiramo le v lastnem imenu. ...o0o... Komentarji (3) www.pozitivke.net