V nepotešeni ljubezenski moči
je vrela kot mladi muškat,
s lastnim opojem obilja
je sladka, polna kipeče snovi
z milookim pogledom se ga dotaknila
v prižgala v njem kresove krvi,

a njen dotik še ni imel zadostne
svetlobne moči, da bi grozdje v sodu zavrelo.
On je bil ves lesketajoč kot kristal,
luči neba so mu osvetljevale
obrazne poteze in iskrive oči.
Bile so sončne solzice iz zlatih konic.

Prodiral je v začarani vinograd
žarek ljubezni v valovih radosti,
bežno utrujen, poklepno žejen,
hotel je izpiti iz nje vrelec slasti
in od sreče omamljen
z roko prejeti modro nebo.

Obšla ga je voljna slabost
in njegovo veselje je vino bistrilo,
zorelo je in žarelo v skrivnostih omame
po sanjskih poteh svojega vretja.

Ko se zjutraj v snu prikrade navdih,
v meni odvali težo kamene golote noči
in sunek svetlobe se razširi v izdih,
razgori se v etru, na vratih srca pepel odloži.

Znoraj sem slečena in milo te prosim
bodi moj vodnik, ko ti dušo poeta podarjam,
pomagaj mi, da breme svojih besed raztrosim
v svet ljubezni, da bo z žarki Eros obžarjen.

Skoz okno svoje duše me neslišno ugašaš,
ko zaspim in vate sanje utapljam,
me zdramljaš in sončne žarke vame polagaš,
ko se vsa v stihe v tebi prehlapljam.

S srpom sem vso njivo pšenice požela,
besede v snopih pred tabo v ciklus zložila,
z zlato svetlobo me je zarja po ramah odela,
kot bila bi žametna roža, voljna kot svila.

Tvoja podoba in misli so zame navdih,
so muza, da lahko sanjam in ustvarjanjam,
so navdih brez imena, so le srčni vdih in izdih,
da tebe lahko ta trenutek izsanjam.

Časa ne morem ujeti, za nazaj se izpeti,
oživeti pretekle združitve v imenu Boga.
Nimam izbire: le ljubiti, verjeti, si tebe želeti,
žareti v poeziji svobodna v moči duha.

...o0o...

Ko prideš k meni, si malo oživel.
Nihče točno ne ve zakaj prideš
v neobstojči kraj, kjer te moje upanje
umesti v središče sveta,
kjer je tako zračno in toliko prostora
za obe duši, da se lahko podarjata
dvema točkama podpornega loka mavrice,
ki bo v svojem večnem ponavljanju
sijala očarljivih barv
v svojem svetlobnem valovanju.

Mavrica je tisti dom,
ki te navdaja z občutki lepote
in notranje izpolnjenosti
nad neskončnimi puščavami,
poseljenimi s hišami in ljudmi.

Očaranost sega do svetlobe,
ki pomeni mojo in tvojo svobodo.
Ni pomembno ali so prostori trdni,
prosojni ali prozorni,
četudi so samo mavrične črte,
ki nosijo pečat moči povezovanja
dveh točk,
čutim v njej pesem, ki veže.

Občutek lepote in svobode
ne potrebuje dokazov.
Je kakor gladina jezera,
v kateri se zrcalijo
najnežnejši čuti srca.

Mavrica je tisti dom
skoz katerega iščem svoje poti,
da bom zdramila tebe,
ko bom razpenjala peruti svobode,
morda med dvema nočma sanj,
ki sta prostor in čas za premišljevanje
preden se življenje prebije skoz pesek,
prod, skalovje in ledenike duha.

...o0o...

Ugasnila sem električne luči
in prižgala svečo.
Plamen je praznično gorel.
Kramljala sva.
Sprva sem varčevala z besedami.
On je razdajal spokojnost duše.
Zrla sva si v oči
in si potrjevala prijateljstvo
s pozornim poslušanjem drug drugega.

Nato je začel pripovedovati zgodbe
o ljudeh ob reki Ganges.
Jaz sem opazila, da govori o sebi.
Oba sva se igrala samorazodetje
z možnostjo odstiranja drug drugega.
Našla sva odgovore v globini srca.
Drug drugega sva ogrnila s plaščem milosti,
v katerega se je ujelo in zaokrožilo
razumevanje ideje o biti, ki hoče
napolniti z vsebino vsak kozmični smehljaj
s pomenki, ki jemljejo besede iz ust.

Našla sva svoj trenutek harmonije,
ki občuti in razume vsako besedo
z budnostjo sanj.
Začela sva jih zlagati v mozaik
delcev svojih poti,
ki naju vodijo
po drugačni strani življenja.

...o0o...

H komu bi se zatekla po luč,
če tebe ne bi bilo,
če bi ti odmanjkal.
Ali bi slišal moj klic
med vsemi tistimi klici,
ki potrebujejo luč?
Ali bi opazil razliko v glasu,
bi si mar mašil ušesa
zaradi gostote glasov?

Mene ne bi motel prepoznati
po barvah,
ker vsi ki bi te klicali,
bi bili navznoter rožnati
in ti ne bi mogel spoznati
moje barve,
če bi množica podivjala
zaradi strahu pred belo barvo.

Ti bi bil tam.
Jaz bi bila tukaj.
Dež bi spiral oba.
Mojo rožnato in tvojo belo barvo,
ali mojo belo in tvojo rožnato barvo.
Ti bi mirno spal.
Jaz bi bedela.
Ali obratno.
Jaz že ne bi vedela h komu
naj se zatečem po luč.

...o0o...

Vsi ljudje gredo svojo pot.
Nihče me ne vpraša kako sem.
Če kaj potrebujem.
Tudi ti ne.
Molčiš.
Ulice so prazne.
Noč je.
Sama sem.
Ti spiš.
Jaz bedim.
Proti jutru zaspim.
Vlagam svoj prah v sanje.
Zjutraj se zbudiš.
Greš svojo pot.
Zbudim se tudi jaz.
Čakam.
Nikogar ni.
Za vogalom srca
te čaka moj nasmeh.

...o0o...

Moja končna in odločilna estetska misel si ti.
Iz tebe izvira kozmična moč luči,
ki me pomirja in usmerja.

Iz tebe sije radost in veselje, ki me očara
in vsi odtenki tvoje podobe me zavezujejo,
ko vdihnem zrak od tebe izdihnjen.

Tvoj nasmeh mi pomeni olajšanje in sprostitev,
pomeni mi vsenavzočnost sporočila
z nedeljivo vsebino, ki se mi podarja.

Ti si posebnost, ustvarjena z nameni zame.
Ti mi zbujaš željo, da bi rastla ob tebi kot odsev
tvoje duše, ki me oplaja in vodi k popolnosti.

Stvarno in naravno se nahajam v pristnem
pomenu svetlobe kot luč tvojega srca
z brezmejno svobodo odprtega neba.

Tvoje blage besede mi vzbujajo občutek
dojemljivosti zanje, kakor si ti prizadevaš.
Brez vsake vednosti o tvojem bistvu te čutim.

Kresnice tvojega bisera me prijazno doletavajo
in mi polagajo sledi tvoje dehteče roke na srce.
So premoč iz skrivnosti tvoje bolečine.

Zora in jutranja zarja, vsi čari luči in odsevi
so odločilni za lastnosti tvoje duše,
ki prodirajo vame z nadlepoto sonca.

Zagonetno v vsej lesketajoči pajčevini
prodirajo vame in nadaljujejo s svojo prejo.
Vse te prijetne vtise radostno sprejemam.

Z zavestjo slutnje, da je vse to ljubezen,
ki preseva moje čute in spoznanje,
upočasnjujem svoj čas.

Dopuščeno mi je kozmično čustvo čudenja
v občudovanju, da je nebo dostopno,
dokler angelom rastejo krila.

...o0o...

Ne pričakuj, da se srečava,
saj sem vedno tam, kjer si ti.
Ko prehodim vse poti do tebe,
se mi zdi, da sem premagala
vse ovire in da me je potiskala
naprej neka moč,
ki je nihče ni mogel ustaviti
ali razsuti njen tovor.

Bila sem tekoča voda,
bila sem čez noč ozelenelo jutro,
bila sem drevo, obloženo s sadeži,
bila sem polje s semeni,
z lici mokrimi od ros.

Kamor koli sem stopila,
so me tla pod nogami
poganjala kvišku.
V sebi sem sanjala zgodbe,
ki bi odrešile svet.

Moji čuti so dobili mišice.
Vse besede izgovorjene tebi
so hodile ob meni.
S seboj sem imela vprežen voz
s potrpežljivostjo in umevanjem,
ki je drsel za mano.

S seboj sem vzela tudi pravico,
da živim z ljubeznijo v sebi,
ki predstavlja le majhno kapljo
mojih sanj,
ki jih lahke kot ptičje peresce
nosim v sebi.

...o0o...

Dala sem ti priložnost,
da se počutiš ljubljenega,
a ne dovoli si tega pozabiti,
ko odideš s svojo senco.

Medtem, ko si se spuščal vase,
si pozabil zajeti kozarec vode
iz izvira in zlatnik,
ki bi mi ga lahko podaril,
a je ostal v ilovici tvojega vodnjaka.

V svojih igrah beganja si me ugašal
in pozabil prižigati,
nikoli zdramljen od spoznanja,
da bi mojo ljubezen spreminjal
v svojo pozornost in odzven srca.

Nekoč bo v obeh prostor za neskončnost,
ki bo shodila pred tvojimi očmi
in okušal boš brezčasnost v sebi.

Mojo posvetitev dolguješ pričakovanju,
ki te kliče na spolnitev mene v tebi.
Morda ti je Stvarnik ob rojstvu namenil
darilo in te nadgradil z milostjo potešitve
v naklonjenosti, ki deli tvojo svetlobo.

...o0o...

Ob rojstvu mi je zapustnik izročil dediščino.
Zapustil mi je svetlobo in mi naročil
naj najdem čas in pijem njen nektar.
Hodila sem po cesti in svetloba
mi je padala v naročje s sporočilom,
da bo ob meni hodila tudi senca.
Svetloba je drsela z mano.
Brezosebno in anonimno se je dotikala
ritma moje hoje s svojo senco
in prisluhom kaj ji prišepetava moje srce.

Tedaj se vprašam:
Kaj bom s tem zakladom luči?
Ali mi bo lažje bivati,
če se svetloba zaraste vame
in če me obraste kakor rastlina
in kaj če se bo zlagala vame,
da zame ne bo več prostora
in mi bo zmanjkovalo zraka za dihanje.

Kaj bo tedaj?
Ali bom tedaj prosila za vedro vode,
kajti moje telo bo svetloba spremenila v prah,
voda in luč pa bosta naredila svoje.
Razumela sem, da mi je zapustnik izročil
svetlobo, da me bo kot prosojna misel dramila,
da bom čutila ljubezen,
njena senca pa mi bo razkrila
skrivnosti drevesa.

...o0o...

Morda bom našla še kakšen podoben obraz,
kakor je bil obraz, ki sem ga v tebi spoznala,
obraz, ki me je ljubil, kakor sem jaz ljubila tebe;
obraz, ki bo vzbrstel v meni podobne občutke,
kakor sem jih občutila ob tebi, ko sem te srečala;
obraz, ki bo moje oči, sluh, tip in okus
znal pripeljati v miren pristan mojih občutij,
da ne bom na poti srečevala obrabljenih stvari,
ki jih je čas pohodil in odhajajo neznano kam;
da ne bom na tej dolgi poti življenja srečevala
izruvanih čustev, ki jih ne morem več obuditi,
besed naveličanosti in utrujajočih pogovorov,
obolelih vetrov, ki ne bodo znali več vžigati
in snovi, ki se ne morejo več pognati k življenju.

Glasba je strast, je ljubezen,
je mir, ki se vanj potopim.
Je ogenj in z njim zagorim.

Glasba pomeni mi vse,
če oglušela bi, bi se mi strlo srce.
Umrla bi duša in z njo še telo,
srce bi stopilo se, v solzah odšlo.

Minilo bi vse, kot mine vsak dan
potem bi spoznala, da ni bilo zaman.
Slišala bi še vedno, a glasbo duha,
kot mi jo danes srce zaigra.

Po mojem notranjem oklevanju
sem s prav neverjetno iznajdljivostjo
prestopila stopnice mojih prejšnjih življenj
in preplezala sem mogočno obzidje,
zame skoraj nedosegljivo višino.

Vstopila sem v to življenje
in ko je mlada kri začela premišljati,
sem razumela neka pravila o neskončnosti,
prišla sem na nek skupen imenovalec,
ki je samo čas med dnevom in nočjo
in ta velika iznajdba tega trenutka,
ki jo imenujem milost,
je izoblikovala v meni nekakšen molčeč jezik,
da moram vselej ob prihodu zapresketati.

Od začetka teme mi je bilo dovoljeno
vmes spati in se nato odločati
ali bom izbrala čredo, jato ali človekovo
spoznanje, ki mu pravimo življenje iz hrepenenja
ali viteštvo nesmrtne modrine
ob žejnem pešačenju in posedanju onkraj.
Tedaj mi je bila poklonjena minuta molka,
da sem začutila neko staro vez, nek star spomin,
da sem nekoč zgrmela v prah in da je čas,
da vstanem in prestopim stopnico, potrkam na vrata
in vstopim med praktične posledice rojstva.

Kako si sešita skupaj
kdo ti je ustvaril nitkaste šive
kdo te je sklesal v kosteh
kdo ti je rezbaril obraz
kdo je izrezljal tvoje bistvo
kdo je prilepil veje nate
kdo je skril dušo v tebi
kdo je napolnil morje v tebi
kdo je navdihnil tvoj glas
in spregovoril v tebi
kdo ti je ustvaril srčno podkev
da občutiš srečo in ljubezen v sebi
kdo te je stopil v notranjo svetlobo
kdo te na knjižni polici zloguje
kdo je kriv da te zanaša na levo
kdo je kriv da te zanaša na desno
je to vrtoglavica
je to zvita spirala nevronskih mrež
se ti je veter usedel na ramo
te morda veter prevetruje
kdo je tisti ki ti vedno svetuje
kdo te varuje
kdo ti odstira pot
kje so tvoje cvetne kite
ki so te zgodaj krasile
kje imaš rožo

obstaja želja,
da bi šla...
sama v svoj svet...
brez besed.

obstaja moč,
ki jo iščem in jo potiskam proč,
je nevarna in mi kaže pot,
pot iz zmot.

obstaja nekdo,
ki me hoče in me hkrati noče..
obstaja noč in svetel dan,
obstaja pot, ki pelje stran!

obstajam jaz in moja duša.
jaz ranljiv je
in ko pride suša,
ostane samo še duša.

obstaja nekaj,
kar imam rada in kar ne maram.
obstaja kraj,
da po njem tavam in tavam ...

*****tu je samo jaz, moje duše ni tukaj! *****

Njena oblačila dišijo po ljubezni.
So oživela in vstala zmečkana
iz razmetane postelje.
Shodila so s sokovi njenih nog,
in s svojimi razprtimi usti
se znajo zvonko smejati
in ljubko govoriti
s svojimi muhastimi vzorci.

V njih je ostalo šumenje ljubezni,
v njih so ostali glasovi srca.
V njih se stopnjujejo želje
z barvo krvi, ki v telesu kipi
do stanja neznosnosti čakanja
potrditve ljubezni, ki čaka več dni
s hrepenenjem ujetim v jadra noči,
s svilo na koži, z vlakni vabe slasti.

Všeč mi je, da prideš
k meni na obisk odznotraj
po sončnih stopnicah
v moje srce.

Tam prebereš več
kot z nasmeha mojega obraza.
Prepustim te zlatemu splavu,
ki te ponese s tokom
mojih notranjih rečnih voda.
Tam boš drsel skoz svoje srce
po dobrohotnih poteh
in srečal boš mene
resnično kakršna sem.

Poglej v nebo,
povem ti da bo,
nekaj lepega prišlo
v tvoj objem in tvoje srce
zagorelo bo.



Saj sonce sijalo vedno bo
vsak tvoj dih v vetru šumi
povsod kjer si ti,
vsak tvoj šum mi govori,
da ljubiš me ti.

V mislih objemam Boga v tebi.
Ne mislim na tvoje fizično telo.
Ljubim tvoje misli, ki so božanske.
Tvojega telesa ne vidim.

Vseeno mi je, imaš telo moža ali žene,
tvoj duh se je stopil z mojim.
Tvoja ljubezen je objela mene vso;
me ne duši, ampak mi je lepo.

Čutiva se.
V mislih ti pošiljam objem,
objem, ki je poln ljubezni in radosti.
Ljubezen je mir, zaupanja polno modrosti.

Slišim pogovor mene in tebe,
slišim in čutim, da prihaja iz srca.
Vse je popolno, kot da znam to že sto let,
vendar je občutek nov, kot da, bi ljubila Boga.

Bog je poslal neodprto pismo,
naslovil ga je name zate,
jaz ti izročam sadež ljubezni,
ti ga odpri in ga použij.

Si opazil, da v meni izroča sebe,
ne vem zakaj vztraja v meni
in prek mojega spoznanja prisluškuje
kako njegov zvok odmeva v tebi.

Namenil ti je droben trs in cvet,
da prisluhneš njegovi rasti,
da zveš, kako rastejo njegove korenine
v tebi in prek mene pijejo rose neba.

Ne vem, ali si ustvarjen iz pepela zvezd,
da se v meni oživlja tvoja ljubezen
in ne vem zakaj se podarjaš meni,
da prek sebe občutim tebe.

Zamišljam si, da sem kresnica iz bele svile,
da sem kozmični angelski okrasek vesolja.
Nocoj se bom zarisala s črto v širna prostranstva,
zarisala bom sebe v vse krivulje vesolja
in razprla srce in vse moje kipenje v njem.

Skoz svetlobni let svoje duše bom praluč
z božansko avro v vsemirskem etru sanj,
bom zametek upov v vseh svetovih in bitjih,
razdeljena v nasprotje svojega zemeljskega obraza,
razprta s svojim duhom čez zidovje svojih sadov.

Moje peruti bodo prosojne in svetle kot zvezde
in jaz bom s razprtimi rokami krilila navzgor,
se dotaknila angelov, sonca in neba,
bom prižigala ogenj do zadnjega diha
v svojem letenju po prostranstvih duha.
Odtise Zemlje si bom prikovala na noge,
gene človeške in zemljevide osončij,
da vedela bom od kje sem doma.

Zlomil si mi srce, čeprav sem te rotila, da mi pusti sanjati.
Ni ti bilo vseeno zame... veš da boli...
Zakaj me nisi mogel sprejeti vsaj za trenutek? Ne bi mi smel dajati lažnega upanja, nikoli!
Potem mogoče ne bi padala, kot padam sedaj.
Moje srce je nemočno, boli me, celo duši!!
Moja zvezda je ugasnila, noči so spet dolge in
melodija v vetru je za vedno izginila.
Nekoč te hočem zopet prijeti za dlan, do takrat pa te bom le čakala.
Sedaj le še zrem v nebo in čakam, da bom kje ujela zvezdni utrinek.
In veš kaj si bom takrat zaželela?
Da bi se tisti dnevi ponovili in tokrat ostali za vedno...

Ne dvigaj se prah bede nad mano
v tem nemirnem vrtincu življenja!
Mar ne vidiš, mar ne občutiš, človek,
da v razmajanih hišah živijo ljudje
s prgišči slepečih oblakov nad sabo,
ki kot zagonetni jadralci iščejo sebe
med smetišči in svetišči razkošja.
In upanje teh ljudi se je v svet vselilo
s pahljačo milijonov izrazov in potreb,
ki držijo uzde trpljenja v svojih rokah.

Mlačen dež je tiho potonil vanje,
laži so jim odžejale lahkoverne sanje
o obnovi vsakdana s smisli radosti
in voljo moči, ki je skrčena in gola
vstopala mednje s prekletstvom nasprotij,
ko revščina in obup se zagrinjata nadnje
in zajedata v majhno krušno rezino,
hostjo človeške ljubezni, ki jim pripada.