Njena oblačila dišijo po ljubezni.
So oživela in vstala zmečkana
iz razmetane postelje.
Shodila so s sokovi njenih nog,
in s svojimi razprtimi usti
se znajo zvonko smejati
in ljubko govoriti
s svojimi muhastimi vzorci.

V njih je ostalo šumenje ljubezni,
v njih so ostali glasovi srca.
V njih se stopnjujejo želje
z barvo krvi, ki v telesu kipi
do stanja neznosnosti čakanja
potrditve ljubezni, ki čaka več dni
s hrepenenjem ujetim v jadra noči,
s svilo na koži, z vlakni vabe slasti.



Zamaknjeni v strastne tkanine,
v vezenine silnejše od govorice noči,
v dotike, ki žarijo vsi živi
in krepijo šumenje viharja krvi,
se ji je duša komaj polegla
in on se je v njeni nočni srajci spočil,
njene roke ob svoje prsi tesno privil.

Tkanina je neslišno zdrknila s telesa
in mu ponudila svoj zagoreli vrat,
od sonca potemneli tilnik,
črn životec in zategnjeni trak,
ves prozoren in čitljiv skoz telo,
objem s pogledom njenih dojk v nebo
in širino njene tople kože čez oblo sveta,
v katero se utaplja on s poželenjem plenilca,
ki na tkanini noči kot pajek na mreži obvisi
s pregnetenim občutenjem sreče in slo,
ki drsita skoz njeno srce in telo.
Njena oblačila zadišijo po njem po vsej sobi,
kakor vlažne vonjave sredi cvetoče pomladi.

...o0o...