Njena oblačila dišijo po ljubezni.
So oživela in vstala zmečkana
iz razmetane postelje.
Shodila so s sokovi njenih nog,
in s svojimi razprtimi usti
se znajo zvonko smejati
in ljubko govoriti
s svojimi muhastimi vzorci.
V njih je ostalo šumenje ljubezni,
v njih so ostali glasovi srca.
V njih se stopnjujejo želje
z barvo krvi, ki v telesu kipi
do stanja neznosnosti čakanja
potrditve ljubezni, ki čaka več dni
s hrepenenjem ujetim v jadra noči,
s svilo na koži, z vlakni vabe slasti.
Zamaknjeni v strastne tkanine,
v vezenine silnejše od govorice noči,
v dotike, ki žarijo vsi živi
in krepijo šumenje viharja krvi,
se ji je duša komaj polegla
in on se je v njeni nočni srajci spočil,
njene roke ob svoje prsi tesno privil.
Tkanina je neslišno zdrknila s telesa
in mu ponudila svoj zagoreli vrat,
od sonca potemneli tilnik,
črn životec in zategnjeni trak,
ves prozoren in čitljiv skoz telo,
objem s pogledom njenih dojk v nebo
in širino njene tople kože čez oblo sveta,
v katero se utaplja on s poželenjem plenilca,
ki na tkanini noči kot pajek na mreži obvisi
s pregnetenim občutenjem sreče in slo,
ki drsita skoz njeno srce in telo.
Njena oblačila zadišijo po njem po vsej sobi,
kakor vlažne vonjave sredi cvetoče pomladi.
Njena oblačila dišijo po ljubezni.
