Po mojem notranjem oklevanju
sem s prav neverjetno iznajdljivostjo
prestopila stopnice mojih prejšnjih življenj
in preplezala sem mogočno obzidje,
zame skoraj nedosegljivo višino.
Vstopila sem v to življenje
in ko je mlada kri začela premišljati,
sem razumela neka pravila o neskončnosti,
prišla sem na nek skupen imenovalec,
ki je samo čas med dnevom in nočjo
in ta velika iznajdba tega trenutka,
ki jo imenujem milost,
je izoblikovala v meni nekakšen molčeč jezik,
da moram vselej ob prihodu zapresketati.
Od začetka teme mi je bilo dovoljeno
vmes spati in se nato odločati
ali bom izbrala čredo, jato ali človekovo
spoznanje, ki mu pravimo življenje iz hrepenenja
ali viteštvo nesmrtne modrine
ob žejnem pešačenju in posedanju onkraj.
Tedaj mi je bila poklonjena minuta molka,
da sem začutila neko staro vez, nek star spomin,
da sem nekoč zgrmela v prah in da je čas,
da vstanem in prestopim stopnico, potrkam na vrata
in vstopim med praktične posledice rojstva.
In ko sem čutila, da me zebe,
sem se tesno prvila k Njemu in On
mi je brez nobenih pripomb omogočil
s spoznanjem, da živi buden v meni
in da si vneto prizadeva za mojo spolnitev.
Prav neverjetno je kako me je obvaroval
telesnih napak in kako skrbno bedi nad mano
in čuti veselje, da sem prišla s prvimi koraki
in znova sprejela pravila nekakšnega reda,
ki ga postavlja ob bok mnogih njegovih
opravil in obremenitev v vsem Stvarstvu.
Samo z molkom in odprtimi očmi
sem spoznala hierarhije tega sveta,
kaj je kamen, kaj je prah in kaj je zavest
in tudi ko bom znova odšla, bom vedela,
da sem ostala gospodarica v svoji hiši
in da ne bom odšla za vedno.
Nikoli ne bodo pozabljene in prezrte
moje želje, da si želim goreti
in oditi kot seme in se kot seme vračati,
kajti to rastlinsko zeleno ljudstvo
bo vedno znova ustvarjalo in krasilo svet
in dihalo zame nerazložljivo šumenje
in stegovalo moje dlani po užitkih življenja.
