Ko se zjutraj v snu prikrade navdih,
v meni odvali težo kamene golote noči
in sunek svetlobe se razširi v izdih,
razgori se v etru, na vratih srca pepel odloži.
Znoraj sem slečena in milo te prosim
bodi moj vodnik, ko ti dušo poeta podarjam,
pomagaj mi, da breme svojih besed raztrosim
v svet ljubezni, da bo z žarki Eros obžarjen.
Skoz okno svoje duše me neslišno ugašaš,
ko zaspim in vate sanje utapljam,
me zdramljaš in sončne žarke vame polagaš,
ko se vsa v stihe v tebi prehlapljam.
S srpom sem vso njivo pšenice požela,
besede v snopih pred tabo v ciklus zložila,
z zlato svetlobo me je zarja po ramah odela,
kot bila bi žametna roža, voljna kot svila.
Tvoja podoba in misli so zame navdih,
so muza, da lahko sanjam in ustvarjanjam,
so navdih brez imena, so le srčni vdih in izdih,
da tebe lahko ta trenutek izsanjam.
Časa ne morem ujeti, za nazaj se izpeti,
oživeti pretekle združitve v imenu Boga.
Nimam izbire: le ljubiti, verjeti, si tebe želeti,
žareti v poeziji svobodna v moči duha.
