Zamišljam si, da sem kresnica iz bele svile,
da sem kozmični angelski okrasek vesolja.
Nocoj se bom zarisala s črto v širna prostranstva,
zarisala bom sebe v vse krivulje vesolja
in razprla srce in vse moje kipenje v njem.
Skoz svetlobni let svoje duše bom praluč
z božansko avro v vsemirskem etru sanj,
bom zametek upov v vseh svetovih in bitjih,
razdeljena v nasprotje svojega zemeljskega obraza,
razprta s svojim duhom čez zidovje svojih sadov.
Moje peruti bodo prosojne in svetle kot zvezde
in jaz bom s razprtimi rokami krilila navzgor,
se dotaknila angelov, sonca in neba,
bom prižigala ogenj do zadnjega diha
v svojem letenju po prostranstvih duha.
Odtise Zemlje si bom prikovala na noge,
gene človeške in zemljevide osončij,
da vedela bom od kje sem doma.
V zbledelih krilih letenja bom iskala luskine
izgubljenega časa in kristale novih svetov,
najsijajnejše luči, za neskončnost druge ime.
Zvedela bom kaj sporočajo sateliti,
na drugih planetih pozabljena tehnika ljudi,
slišala bom kaj govore neznani jeziki drugih zavesti
in kdo sta mati in oče v vesoljnih naselbinah ljudi.
Spoznala bom kozmični smisel rituala božanstev
ogrnjenih s plaščem nedeljive svetlobe duha,
kaj se zrcali v različnih odsevih človeških oči,
spoznala bom temo, ki požira vse barve,
spoznala bom luč, ki ustvarja dragocene radosti,
igro draguljev z leskom odsevov iz niča,
ki se prižiga v neskončnih prostranstvih.
Dotikala bom meteorite in robove ostrin,
ranjene dušine in duše pokojnih, ki ne morejo umreti,
priklicala bom iz molka vse duše umrlih
in vse tišine, smeri, zavest in podobe drugih svetov.
Spoznala bom žive tvorce in nosilce duha -
maksimo mene in tebe s kapljo pelina
in skledo medene snovi, ki v vsemirje hiti.
Vse bom in nič, ko se v svojih sanjam zbudim,
spoznanje sebe mi ostaja še vedno skrivnost.
Zamišljam si, da sem kresnica iz bele svile,
