Ob rojstvu mi je zapustnik izročil dediščino.
Zapustil mi je svetlobo in mi naročil
naj najdem čas in pijem njen nektar.
Hodila sem po cesti in svetloba
mi je padala v naročje s sporočilom,
da bo ob meni hodila tudi senca.
Svetloba je drsela z mano.
Brezosebno in anonimno se je dotikala
ritma moje hoje s svojo senco
in prisluhom kaj ji prišepetava moje srce.

Tedaj se vprašam:
Kaj bom s tem zakladom luči?
Ali mi bo lažje bivati,
če se svetloba zaraste vame
in če me obraste kakor rastlina
in kaj če se bo zlagala vame,
da zame ne bo več prostora
in mi bo zmanjkovalo zraka za dihanje.

Kaj bo tedaj?
Ali bom tedaj prosila za vedro vode,
kajti moje telo bo svetloba spremenila v prah,
voda in luč pa bosta naredila svoje.
Razumela sem, da mi je zapustnik izročil
svetlobo, da me bo kot prosojna misel dramila,
da bom čutila ljubezen,
njena senca pa mi bo razkrila
skrivnosti drevesa.

...o0o...