|   Morda bom našla še kakšen podoben obraz,
kakor je bil obraz, ki sem ga v tebi spoznala,
obraz, ki me je ljubil, kakor sem jaz ljubila tebe;
obraz, ki bo vzbrstel v meni podobne občutke,
kakor sem jih občutila ob tebi, ko sem te srečala;
obraz, ki bo moje oči, sluh, tip in okus
znal pripeljati v miren pristan mojih občutij,
da ne bom na poti srečevala obrabljenih stvari,
ki jih je čas pohodil in odhajajo neznano kam;
da ne bom na tej dolgi poti življenja srečevala
izruvanih čustev, ki jih ne morem več obuditi,
besed naveličanosti in utrujajočih pogovorov,
obolelih vetrov, ki ne bodo znali več vžigati
in snovi, ki se ne morejo več pognati k življenju.
Oh, kakšne prošnje neobvladljivo rastejo v meni
pred tem ohlajenim, okamenelim svetom,
ki skriva v sebi morda tebi podoben obraz.
Kako neusmiljeno težka je svinčena zavesa
pred prosojnostjo duše, ki potrebuje srce.
Želje, ki so privrele iz vrelca koprnenja
je preplavil boleč občutek občutljivosti in trdote.
Le kje je tista božanska pozlata duše,
tista božanska biserovina srca,
ki jo je odstiral slap svetlobe
in orosil s tolikimi strastmi to bivanje?
Morda je bilo vse skupaj le bežen sen,
nekakšna potratnost množice hrepenenj,
ki se je prikradla skoz sončni zrak
in vzbujala upanje v njegovi pripravljenosti
na zadostitev smotrov vzgona notranje rasti.
Morda je bila to vročičnost telesa,
ki spremlja bolečino osamljenosti?
Zaman bi iskala zavetje v tvojem obrazu,
ker tvojega pravega obraza še nisem nikoli videla,
ga ne poznam, ker ta obraz leži globoko v meni,
tako neskončen je, da še nisem prodrla
v tiste globine svoje duše, da bi ga spoznala.
...o0o...
|
NE ZAMUDITE
Iskanje sebe
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 1. november 2004 @ 11:25 CET
Nikoli ni ničesar zaman.
Prav vsak od nas,
je sadež drevesa življenja,
ki znotraj sebe
vzcveti in dozori,
ko zanj pride pravi čas. :)
lp
---
stojči
Iskanje sebe
Prispeval/a: titanic dne ponedeljek, 1. november 2004 @ 14:23 CET
Dobrodošla spet med nami in pesem tvoja, me je spomnila na moje želje, ki so vrele iz srca, na prošnje, da bi srečala obraz, ki ga nosim v sebi.
Sama ta obraz, ki ga tudi jaz nosim v sebi srečam vedno, ko se poglobim v sebe, ko sem sama z Njim, ko si vzamem čas za molitev in meditacijo. Takrat ga ne potrebujem videti, čeprav ga vidim z notranjostjo in z zaprtimi očmi, lahko ga čutim in ga, ker vem, da je.
Čutim pa tudi tebe, da si poglobljena oseba in da imaš ta obraz v sebi, kot vsak in ga lahko tudi vidiš, le do tja lahko greš. Zaželi si in pojdi. Srečno potovanje ti želim, in sem prepričana, da ga boš srečala.
Lep dan, tvoja duhovna prijateljica, Titanic
Iskanje sebe
Prispeval/a: Radovedni dne torek, 2. november 2004 @ 10:14 CET
težko je dodajati kaj k popolnosti,
tvoja poezija je kot zdravilo na rane duše,
ki jih rodi iskanje in hrepenenje ljudi,
je kot balzam na razočaranje in trpljenje,
je kot olajšanje, ki nam omogoči srečanje z našimi sanjami.
Draga Tatjana, v tvojih bisernih očeh vidim lesk,
okoli tebe pa močno polje pozitivne energije...
a sem že povedal, da je k popolnosti težko kaj dodati...
Lepe in srčne pozdrave moji duhovni prijateljici in istovalovnici,
Radovedni
Iskanje sebe
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 2. november 2004 @ 10:50 CET
zelo lep komentar si napisala k moji pesmi. Da, draga Titanic, svoj obraz ni dovolj spoznati, treba ga je tudi negovati in spoštovati njegovo podobo in njegovo dostojanstvo. Obraz, ki ga nosimo v sebi je božja iskra. Ta obraz nosi svoj specifični simbolični svet v sebi, svet ki temu obrazu določa vrednote in smisel življenja. Če ta obraz izgubi človeške višine, se znajde človek v krizi kot vrednostno bitje. Zato si nikdar ne dovoli, da bi tvoj resnični obraz, ki si ga spoznala v sebi, kdo žalil ali ga kakor koli poniževal. Tvoj obraz, ki ga nosiš v sebi naj bo instanca tvoje vesti in duše, ki zmore presoditi in vrednotiti moralo in etičnost sočloveka, iz katerega izhajajo določena ravnanja. Vedno poskrbi, da bo tvoj notranji obraz ohranjal svežino v harmoniji življenja.
Lep pozdrav tebi, draga Titanic od tvoje duhovne prijateljice
Tatjana
Iskanje sebe
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 2. november 2004 @ 11:44 CET
pesem lahko olajša le trenutno razočaranje in bolečino. Razočaranje pomeni notranje čutenje krivic, nekakšen duševni pritisk, ki prihaja na človeka zaradi dejavnikov od zunaj in od pritiskov navznoter, ki ga včasih silijo v čezmerno obrambno dejavnost, včasih mu tudi ustavijo ravnovesje ali spravijo iz ravnotežja notranjo harmonijo. To povzroča bolečino, ki jo človek lahko ozdravi le s poglobljenim spoznavanjem svojega lastnega notranjega obraza in njegovega odzivanja na to kar prihaja od zunaj. Temu bi rekli, da zaživimo v znamenju notranje poglobljene avtorefleksije z razmišljanjem o svojem početju in početju drugih kako in zakaj so nas ranili in zakaj smo mi njih. Dokler sedanjost ni v znamenju krize, se človek ne zaveda prav, ne začenja zavestno doživljati, meriti in vrednotiti teže svojega in tujega delovanja. Človek ostane vedno prizadet kot vrednostno bitje in kot nosilec smisla, če zazja pred njim praznina, če niso izpolnjena njegova pričakovanja, če se vse zamaje pred njegovih duhovnim obzorjem, če se mu smisel in hotenja življenja izmikajo in se vse zamegli, da ne vidi več naprej. Kadar je človek razočaran z bolečino in v njem vse vre, in dokler se ne izvre in naš obraz ne dobi spet podobo harmoničnih potez in lepoto kakor mirno morje v lepem sončnem vremenu, je hudo. Naš notranji obraz lahko tudi okameni in nato se odpre čas in začrtajo se nove smeri pred nami in tedaj se našemu obrazu, ki leži globoko v nas, odprejo duri srca in nadaljuje uspešen pohod v življenje, njegov kokon je njegova narava, njegovo spoznanje in njegova ljubezen, ki jo nosi v sebi. Življenje je prekratko, da bi naš notranji obraz žalostili. Življenje odpira nove alternative. Kar se nam je pred očmi pokazalo kot stanje z nepremostljivimi omejitvami ali se nam je delovanje razvrednotilo, je treba upepeliti v sebi te poteze svoje notranjega obraza in pepel odložiti v žaro svojih spominov. Jaz sebi pravim, da vse kar ima znake skrčene moralne kvalitete življenja in mi ne prinaša veselja duša moja, pozabi in nadeni svojemu obrazu izraz veselja, ki mu pripada. Vselej poskrbimo za to, da bo naš notranji obraz znal uveljavljati zdravo človeško pamet z moralno silo zdrave človečnosti in ljubezni, ne-le samo do drugih, temveč tudi do sebe. To je človekova blaginja, to je sistem življenja in modrosti z notranjo uredbo.
Prisrčna ti hvala dragi Radovedni za tvoj lep komentar, čutenje moje pesmi in mene osebno kot duhovne prijateljice in istovalovnice.
Lep pozdrav od tvoje duhovne prijateljice
Tatjana
Iskanje sebe
Prispeval/a: Radovedni dne torek, 2. november 2004 @ 22:39 CET
hvala ti za te besede Modrosti, pomagajo...kot tvoje pesmi...
Ostani v cvetju s soncem obsijana,
Tvoj duhovni prijatelj in istovalovnik Radovedni
Iskanje sebe
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 2. november 2004 @ 23:31 CET
kapljica krvi, ki je padla med vrstice moje poezije s škrati vred, bo ostala in živela v njih. Jaz se moram umakniti, to pa pomeni angažiran korak. Moj današnji "Ciklus eterične poezije" 10 pesmi, ki so ga danes nafilali v rubriki "Poezija" je nastal v 5 dneh, ko nisem imela računalnika in sem bivala v svojem visokem bivališču razpadlega kraljestva svoje domišljije. Bitje, ki se mu človek pravi je dejansko nedosegljivo, dano je le čutom, poetičnemu doživljanju, zunanjost pa se daje zunanjosti, ne najdejo se globlje intimne plasti in pomeni neprestano navzočnost nečesa, ki spominja na dež in veter v ozračju časa, ki ga živimo. Če svet ni prijazen in svetel, v njem živijo simboli, ki so nekakšna zbirka zloveščih lastnosti, v prostoru te poezije pa začutiš praznino. Smo ljudje kormorani - veliki sivi ptiči, ki verjamemo v ugodje na vsakem plavajočem krogu morske trave na hladnih valovih, ki nas pozibavajo sem in tja, oprijemajoči se ostrih pečin. Takšno je pač življenje!
Lep pozdrav tebi dragi Radovedni od tvoje duhovne prijateljice in istovalovnice
Tatjana