V nepotešeni ljubezenski moči
je vrela kot mladi muškat,
s lastnim opojem obilja
je sladka, polna kipeče snovi
z milookim pogledom se ga dotaknila
v prižgala v njem kresove krvi,
a njen dotik še ni imel zadostne
svetlobne moči, da bi grozdje v sodu zavrelo.
On je bil ves lesketajoč kot kristal,
luči neba so mu osvetljevale
obrazne poteze in iskrive oči.
Bile so sončne solzice iz zlatih konic.
Prodiral je v začarani vinograd
žarek ljubezni v valovih radosti,
bežno utrujen, poklepno žejen,
hotel je izpiti iz nje vrelec slasti
in od sreče omamljen
z roko prejeti modro nebo.
Obšla ga je voljna slabost
in njegovo veselje je vino bistrilo,
zorelo je in žarelo v skrivnostih omame
po sanjskih poteh svojega vretja.
Uročen s pogledi se je žarek predal
lahkotnim sanjam, želel si je mir,
dihal je globoko, pretegoval si je ude
in zamišljeno vstopal, si mislil kaj bi,
a ona ga je globokimi dihi v jarem vpregla
ob sode vinske kleti
in ga s spodbudnim pogledom opogumila,
da bi iz kozarca izpila njegovo srce.
Ona se je utopila v svoj muškat iz strasti,
v ta veliki utrip srčno vinske norosti mladega vina.
Tedaj je žarek pomislil na svojo mladost
in kot ptič zaplahutal vznemirljivo s svojimi krili,
se rešil svojih zamolčanih želja
in našel svojo ljubezen v ognjenih strasteh.
In vino si je nadelo začasno moškost duha,
oblačilo vrele poletne pripeke in ljubezen morja.
Pil je mlado vino, ki je vrelo ločeno od
jesenskih tropin, iztočeno iz njenih globin -
ustekleničen slasten sladek muškat.
