Ugasnila sem električne luči
in prižgala svečo.
Plamen je praznično gorel.
Kramljala sva.
Sprva sem varčevala z besedami.
On je razdajal spokojnost duše.
Zrla sva si v oči
in si potrjevala prijateljstvo
s pozornim poslušanjem drug drugega.

Nato je začel pripovedovati zgodbe
o ljudeh ob reki Ganges.
Jaz sem opazila, da govori o sebi.
Oba sva se igrala samorazodetje
z možnostjo odstiranja drug drugega.
Našla sva odgovore v globini srca.
Drug drugega sva ogrnila s plaščem milosti,
v katerega se je ujelo in zaokrožilo
razumevanje ideje o biti, ki hoče
napolniti z vsebino vsak kozmični smehljaj
s pomenki, ki jemljejo besede iz ust.

Našla sva svoj trenutek harmonije,
ki občuti in razume vsako besedo
z budnostjo sanj.
Začela sva jih zlagati v mozaik
delcev svojih poti,
ki naju vodijo
po drugačni strani življenja.

...o0o...