Ko prideš k meni, si malo oživel.
Nihče točno ne ve zakaj prideš
v neobstojči kraj, kjer te moje upanje
umesti v središče sveta,
kjer je tako zračno in toliko prostora
za obe duši, da se lahko podarjata
dvema točkama podpornega loka mavrice,
ki bo v svojem večnem ponavljanju
sijala očarljivih barv
v svojem svetlobnem valovanju.
Mavrica je tisti dom,
ki te navdaja z občutki lepote
in notranje izpolnjenosti
nad neskončnimi puščavami,
poseljenimi s hišami in ljudmi.
Očaranost sega do svetlobe,
ki pomeni mojo in tvojo svobodo.
Ni pomembno ali so prostori trdni,
prosojni ali prozorni,
četudi so samo mavrične črte,
ki nosijo pečat moči povezovanja
dveh točk,
čutim v njej pesem, ki veže.
Občutek lepote in svobode
ne potrebuje dokazov.
Je kakor gladina jezera,
v kateri se zrcalijo
najnežnejši čuti srca.
Mavrica je tisti dom
skoz katerega iščem svoje poti,
da bom zdramila tebe,
ko bom razpenjala peruti svobode,
morda med dvema nočma sanj,
ki sta prostor in čas za premišljevanje
preden se življenje prebije skoz pesek,
prod, skalovje in ledenike duha.
