|   Doživljanje miru me skali,
ko slišim strel pištole
in
krike mrtvih že ljudi.
Da,
otrok lačen,
izven maminega oprsja,
svet že zapusti.
Lepa glasba,lepe oči,
toplina tvojih bokov
odžene vse skrbi,
A kaj,
ko ti si demon,
v očeh,
lačnih še ljudi.
Misel o prijateljstvu
me zna boleti,
ko vidim dogovor,
neslišen
še mnogim ljudem.
Šel sem v norišnico,
ne skrbi,
vrnil sem se,
še v večjo bolnišnico.
Povej mi,
ali imam slab dan
ali sem le
malce bolan.
|
NE ZAMUDITE
Povej mi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 3. november 2004 @ 08:33 CET
tvoja pesem je odsev nekega trenutka, vdendar nikar tako. Življenje in lepo in radostno. Včasih se nam zdi zelo skrivnostno, nerazumljivo ali celo bolno, kot pišeš ti. Vendar pogumno naprej! Življenje svobodno ustvarjamo in mu dajemo pomene misli, svoja čustva in hotenja. Bodi človek, dragi Jaka, v katerem se razodeva dobrotljivost in ljubezen Boga. Ne razmišljaj v luči okoliščin, ki so za tabo. Glej naprej! Odpri se v prostor, ne postavljaj si meja, ustvarjaj in bodi srečen človek, osmisli samega sebe v svoji kulturni dejavnosti in v vsem kar te veseli, vdihni v te stvari, ki te veselijo svojo dušo. Nobene življenjske situacije ni, ki bi bila nesmiselna, iz vsake se učimo, vse izkušnje lahko preoblikujemo v uspeh. Vesela bom, če mi poveš s čem se ukvarjaš, kaj delaš. Vsak človek je v jedru ustvarjalen in zelo lepo je, če pišemo, slikamo, študiramo in opravljamo dejavnosti, ki nas veselijo. Želim ti ubranost, harmonijo in veliko lepega. Napiši še kaj.
Lep pozdrav od tvoje prijateljice
Tatjana
Povej mi
Prispeval/a: jaka dne četrtek, 4. november 2004 @ 10:39 CET
Vaše misli so tudi moji temelji, kateri me spominjajo
na gozdne oznake,ki ti pomagajo na poti.
Bil je čas,ko sem bil zadovoljen s tem,
da sem preprosto bil srečen.Vendar počasi sem začel dobivati
občutek,da je ta sreča,ki je bila samo del mene preostra.
Začela me je zanimati sreča celega sveta.
In od tega dne vem,da me na vsakem koraku
če si priznam ali pa ne vedno spremlja malce grenak cmok.In mislim ,da bo ta cmok ostal moj dolgi prijatelj.
Kaj praviš na prijatelj?
A vendarle nas zvoki trub in zvonov
včasih zbudijo in nas vedrijo.Pokazati nam tudi znajo
okus vsespravnosti.
Tako ,da ima moj potešen trebuh kot tudi njegovo izmaličeno telo svojo vlogo v tem življenju.
Ta igra v kateri eni igrajo na flavto drugi pa
še danes krasijo kakšen kot v kakšnem stanovanju
je lahko skok ali pa obstanek,ki ti zatemni oči razuma in ti
odpre oči srca.
Srce pa kot čujemo zna samo ljubiti,
ono je pravzaprav tisti ,ki ljubi
in ta ki je ljubljen.
A kaj ,ko je to že na drugi strani ekvatorja.
Povej mi včasih to drugo stran tudi doseže.
lp.
jaka
Povej mi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 4. november 2004 @ 11:13 CET
tvoj cmok, ki ti je oblažal na želodcu, si že zdavnaj prebavil. Nanj te spominja še nek neprijeten občutek, ki počasi izginja in kmalu se ne boš več spomnil nanj, da je obstajal. Bog je že poskrbel, da ti je zmanjšal malo tiste nevarne hitrosti in lepo prosim, nikoli več ne razmišljaj, da boš pogazil lastnega Stvarnika, ki ti je podaril tako lepo mladost, življenje in prihodnost. Priznaj sam sebi, da si krona stvarstva in s svojo človeško miselnostjo, požrtvovalnostjo, nesebičnostjo in navdušenjem sprejmi to darilo od Boga, ki se mu pravi življenje. Ti zmoreš premagovati ovire s samovzgojo in disciplino duha, ti zmoreš prlisičiti tvojega hudobnega tekmeca, ki ti želi škoditi. Ti si v prednosti pred njim, ti si plemenita velikodušnost do samega sebe in v tebi se ne razodeva tisti hudobni tekmec, temveč Bog poštenosti, kreposti, plemenitosti, velikodušnosti in ljubezni. Čeprav te ne poznam, vidim, da si se nagnil na kakovostno stran življenja, ni pomembno, da bi dosegel ekvator. Ti ostani kjer si, v svoji etični drži, bodi skromen in ponižen in občuduj svojo lestvico vrednot, ki ti jo je Bog tako ljubeznivo razodel. Nikdar si ne smemo dovoliti, da nam strup zaduši lastno inteligenco in zasuje našo kakovost življenja. V tebi, v tvojem duhovnem svetu ležijo najbolj preproste, nedolžne, nedotaknjene nepreračune misli, ki so največja veličina tvoje osebnosti. Neguj jih in živi srečno z njimi. Jaz te čudim kot čudovitega človeka, ki ljubi življenje.
Prisrčen pozdrav tvoja prijateljica
Tatjana
Povej mi
Prispeval/a: jaka dne petek, 5. november 2004 @ 09:02 CET
Počutim se kot bel konj,
ki ga je zajezdil princ.
Mogoče se še vam dam
kdaj v ježo.
lp.jaka
Povej mi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 5. november 2004 @ 11:07 CET
prav je, da se počutiš kot princ na belem konju. Tvoj beli vranec je verjetno Pegaz, ki te dviga tudi v pesniški svet.
Vesela bom, če boš napisal še kakšno poezijo, saj imaš kar talent za pesnikovanje. Ko odvihraš na ježo po gozdu s tvojim belim vrancem, ne vzemi budilke s seboj, ure tvojega užitka naj se kar same iztečejo takrat, ko se boš čutil malce utrujenega in boš sam čutil potrebo, da greš domov počivati in sanjati o gozdu.
Lep pozdrav od tvoje prijateljice
Tatjane