Draga navihana, lepo pesem si napisala, pesem, ki se me je dotaknila. Spomnila me je na lastna doživljanja, na svoje pesmi, ki sem jih tudi imela objavljene tu na Pozitivkah. Čutim te, kje si in kako doživljaš. Navihano je tvoje srce, kot si se imenovala in to je prav. Če si dovolimo biti navihani imamo moč, se upamo s tem pa doživljamo pri svojem raziskovanju tudi padce in poraze. To pa zaradi pričakovanj, ki jih imamo, saj naš ego zelo prefinjeno in prekrito govori, da delamo prav, mi pa mislimo, da je to glas srca. Včasih je to težko prepoznati, a se z več izkušnjami tudi na to srce in razum navadi.

Ko smo v stanju, kjer nam ni všeč, si želimo sprememb. Želimo pobegniti, kar nekam, samo, da bomo drugje. Počutimo se slabo in ego nam pravi, da gremo lahko stran in da bo povsod drugje boljše kot tu. Muza se nam in hinavsko vpliva na možgane in preglasi ritem srca, ki pravi, da gremo seveda lahko stran, lahko pa tudi ostanemo in spremenimo pogled na situacijo ali stvari. Imamo izbiro. Vendar ego pravi, da smo mi vredu taki kot smo, da se nam ni treba spreminjati in lahko samo mirno s ponosom odidemo. Srce pa je ljubeče in če poslušamo njega in živimo iz srca spoznamo, da je povezava srca z razumom "pravokotno" na ego (slikovna predstava) in ga ni potrebno poslušati. Zunanje okoliščine nam ne bodo narekovale (razen simbolov, ki jih pošlje božja hierarhija preko angelov) kaj narediti, kako čustvovati in kaj misliti. Ne bo nam neka situacija vzela notranji mir in prepričanje v svojo ljubezen, ki jo dajemo, da to ni potrebno. Ne bo nas človek, ki nas je žalil in poniževal ujezil ali užalostil, če se bomo zavedali, da ne ve kaj dela ali ne zmore drugače. Ne bomo stvari jemali osebno in bolečine prevzemali v svoje srce. Če delamo dobro, mislimo in govorimo ljubeče, tudi razumemo, da to kar govorimo, mislimo in delamo smo mi, ne glede komu je namenjeno. Ni pomembno kdo je deležen naših besed, misli in dejanj. Tako lahko mislimo tudi o drugih. So kar mislijo, govorijo in delajo oni sami in drugače ne morejo ali ne znajo. Torej, nihče nas ne more prizadeti, če mi tega ne dovolimo in ga razumemo. Nihče.

To je tista moč, ki jo dobimo od Boga, od univerzuma, kamor pošiljamo svojo energijo preko misli, besed in dejanj. Kar dajemo, prejemamo. In ta moč je v našem srcu. Pot do tega spoznanja pa pelje preko preizkušenj, padcev, bolečin in počasnih spoznanj. (vsaj pri meni je to bilo tako). Vendar že samo zaupanje v dobro, da se vedno stvari, ki se dogajajo morajo zgoditi in so za nekaj dobre, pripelje naprej in naprej do novih spoznanj, do več svetlobe, ljubezni in miru.

V svoji pesmi čutim, da se zavedaš, da obstaja nekdo, nekaj, da si in da imaš….
Mislim, da si na pravi poti,
poti iskanja in svitanja,
kjer bo vedno bolj svetlo,
vedno lepše in jasnejše bo tvoje nebo.
Hodi po poti spoznanja naprej
In napiši še kej.

Pozdravlja te sopotnica na poti, Titanic

[ Odgovori na to | # ]