Mlečna kaplja drsi po skorji, komaj v kavi stkani,
na dno skodelice polzi po porcelanu k usedlini
in z inicialko imena odzrcali odtenek v podobi znani,
v očesnem kotu, v okrušku žada, na diamantni veki.

Sprejeti v lačna nedra so ritmi prostornine duše
in iztočeni slapovi solz v bele posesane pene.
V življenjsko črto roke gonk izdahne iz zrahljane ruše,
v neizpolnjene obljube, besede v prvini posušene.

Pogled v črno usedlino kave brez zavetja voda izpira,
pod napuščem strehe prašino odžeja, lice ovlaži,
a na preji v špičastih vbodih črv - čas umira
med koreninami, v kotišču čarodejke obvisi.

Ko ti čarodejka prerokuje dovolj logične stvari,
nikar ji ne verjemi vse, kar bo in kar še ni,
ozri se v sebe, v kar izkušeno srce ti govori,
verjemi sebi, da si srečo kuješ sam, kovač si samo ti.

...o0o...

Najlepši so modri.

Metulji.

Lebdijo nad morjem.

Okopani v očeh

modrih ljudi.

Klavdija KIA Zbičajnik

Če kdaj umrem pred vami,
Če kdaj bom prej odšla,
Če besed ne bo dovolj,
Za vse kar bi povedala,
Vedite le, da sem ljubila.
Ljubila svet sem in polje in ljubila sem Širino,
kamor pletla sem srce.
Pod milim nebom sem ležala,
Štela zvezde, sanjala.
In razmišljala molčala,
Misli v vence spletala.

Kaj so sanje?
Je minljivost?
Kje ljubezen je neskončna, ki ljudi naj doleti?
Kaj dogaja se po smrti?
Ali smrt res konec je?
Kdo je moški, kdo ljubezen, ki osvojil bo srce?
Takšne in drugačne misli
Zdaj po glavi mi roje,
A ko me ne bo med vami,
Naj ljudje odgovore.

vlažne so ceste varaždina
mrak se spušča nad starim gradom
vse poti vodijo na eno mesto
vsako vračanje zmerom isto

name kaplja dež in ga vpijam
hladen veter je pozdrav od doma
če je hladno in če kaj rabim
kako mi je in kdaj se vrnem

hotel turist in mrk pogled vratarja
še telefon in spet točilni pult
nekaj tovarišev je brez denarja

nič jim ne manjka zime ni več
natakar še enkrat isto prosim
utrujen sem že od igranja

Male deklice zvečer
ne morejo spati.
V duši budi se nemir
in zasanjanost hkrati.

Vse polno utrinkov
iz oči jim iskri,
spomini odtenkov,
ki jih zdavnaj več ni...

Zato so poredne. In ker
ne da se jih ugnati
jim moramo venomer
pravljice brati,

S poljubom zapreti oči,
da jim katera izmed misli
prek daljnih prostranstev
spet kam ne ubeži...

Čudno so posejana ta semena,

v pest jih stiskam za en cvet.

Izgnana so iz obličja raja,

a vendar tvorijo moj svet.

Prepuščam toku se vremena,

spodaj in zgoraj vik planet.

Še zemlja se tako zamaja,

kdor sanje vidi ni preklet.

Prepletena so vsa ta ramena,

ne da se mi jih več štet.

Vsak tam kjer sonce vzhaja,

brez enega mi ni za živet.

Bela skala, sprana, zažrta.

Val, ki zopet buta tja.

Čas, ki se ustavlja, boža.

Reže sol, za njim up hlasta.

Gladine lesket modrine, spenjen.

Šelest kril, riba kljuna se drži.

Trava plava, veter glasno,

zvok izvablja, morje šepeta.

Vzemi mi pesem,
da ne bon već kantala.
Vzemi mi Sunce,
in ne bon već sjala.

Vzemi mi badilj,
da ne bon več kopala.
Vzemi mi suze,
da ne bon već jokala.

Vzemi mi besedo,
In bon tiho vostala,
Vzemi skrivnosti,
da ne bom jih izdala.

Ko hodiš v temi,
ko nihče ne prižge luči,
vidiš obraze vse enake..
vse - spake!

Ko opazuješ cvetje,
v temi, veš, da ni poletje.
Da cvetovom mraz poveša lica,
nihče ne sliši njih klica.

Ko hodiš po temi tja,
vedi, da ne prideš daleč.
Prikazni vstajajo iz sna
in strah v tebi rase preveč.

Pogled išče pot
Zadnjih ptic, ki bežijo
Večer je blizu

...

Smeh vetra riše
Pot vulkanskih oblakov
Zarja je skrita

...

Prah tiho lega
Raznašan naokoli
Veter ga pusti

...

Ta skleda ljubezni
iz katere jemljem
in jo tebi dajem
se imenuje srce.

V skledi neizmerni
raste šopek sončnic,
ker te ljubim.

Amor ohranja
in oživlja
srčno misel nate.

To noč sem šel skozi mesečev vrt.

Tiho petje srebrnih ptic,
duša je bila čista,
polna zlate penine.
Čakala je na klic.

Noč je pozabila na teman prt.
Nebo, polno daljnih zvezd je žarelo,
slap mesečine je padal, padal...

Vzhod je bledel,
oblaki so še spali.
Pod njimi sem iskal
sledove zgodnjih perutnic.

Na lice mi nasloni kri,
na ravnico stkano iz mladih sanj,
kjer vžgal je stenj, ki še gori.
Oživi in položi sebe vanj!

Moje želje si spoznal, zavoskal hrepenenje,
to sladko strd z mehko voljnato slastjo,
luč ki po žlebovih steka v življenje,
to skrivno srečo, radostno.

Obrušen je ta kip - živ spomin na čas
z izsuškom kamna, ki sprhneva žar.
Vzhaja iz kletke sonce in pokrije vas,
zbudi te jutro, ko boš trdno spal.

Lep si v svoji nedotakljivosti.

Pod brezo prvi mokri sneg.

V veje spletajo se ustnice.

Sanjajo listje, šelest rjuh.

Ščip si mojega telesa, šega.

Bosa klatim te občutke, raza.

Lep si kot razbičano morje.

V prsih čutim tvoje blažilo.

In teče sneg na vročo kri, obrv.

Že dolgo je kar je razplamtelo.

V meni na tisoče Sonc
po tebi hrepeni.

Le, kako naj se zberem
če vsaka moja misel tvoje srce je.

Sedaj spoznal sem
da razum poklopi svoja krila
ko pride pored njega
ta čudežna ljubezen mila.

Moj jaz razblinil se je
na zrna puščavskega vetra
se stopil v neskončnem sjaju tvojih oči
saj samo tako lahko preživi, da v tebi združen za večno zaspi.

Kakšno razkošje je hoditi za svojimi stopinjami,
ki jih odtiskuje v pesek karmični veter
s sli upanja in z očesom sonca radostne utehe,
s skrivnostmi v srcu in okrevajočo silo,
ko zvezdo vodnico sanja moja duša.

Tako mala in zadovoljna je moja bit
v odtisih stopinj in dotikih božajočega vetra,
zatopljena globoko v premišljevanje.
Peščena cesta za mano zarisuje stopinje
in le karmični veter postaja moj vodnik.
Zvezda sije nepremično zakonom njegovih iger
v svojem brezobzirnem redu molka.

Vzela sem v roko svetilko,
da bi videla območje nesmiselne norosti,
ki si umišlja popolnosti, da bi jim pripadala.
Ničesar nimajo stopinje, kar imajo besede,
nobene poteze po kateri bi človek hrepenel.
Vse je za mano, vse je karmični veter izbrisal.

Kdo sem,
da se bojim?
Kam grem,
ko hitim?

Kaj sem,
ko ljubim?

Vse se mi skriva, beži.
Nič več ne vidim poti.
Vsaka stvar je neumno težka,
in smešno lahka.

Kaj je moja sreča prava?
Kje sprosti se glava?
Kam naj obrnem jadra,
naj mi kdo pokaže pot, da ne bom padla.

Princ ali princesa,
na konju tvojega diha,
je prijezdil v tvoje življenje.

Njeno ime je bilo: Tvoja sreča.

Ampak kot že toliko življenj prej,
je nisi spoznal, nisi ji priložnost dal,
zanimalo te je le koliko je ta konj zdrav,
ima še vse zobe in če ga boš lahko prodal.

In prodal si ga za ideje, kot že mnogi farizeji,
v tisočletni zgodovini za katerimi ni ostala nobena sled.

Na začetku nista imela nič,
a sta si vseeno vse delila,
namreč takrat sta se še ljubila,
bila sta si zvesta, hvaležna
in bila sta neizmerno srečna,
kajti ljubezen je bila tista
ki ju je ves čas hranila.

Potem je ena stran ugotovila,
da drugi strani nekaj manjka
in druga za prvo prav tako,
in začeli so se večni prepiri
kaj naj kdo ima in česa ne,
kakšne so njune zasluge za vse.

Iz teme te kličem in si tu.
Vedno si bila z menoj.
Svetloba sije iz tebe,
da je tema le iluzija.

Sanjam pri belem dnevu,
umira del mene, ki ga imam rada.
Prihaja novo, lepše in boljše,
meni pa je žal za starim.

Sanje me odnesejo nekam v prihodnost, preteklost, nek prostor, ki ga ne poznam.
Sem nekje v brezčasju in brez prostornem mestu.
Kje sem ni važno, kam grem ni pomembno.
Zaupam, da je prav in da sem na pravi poti proti cilju.

O ti, ki si bolan od potrebe po delu,
kateremu je delo najvišja vrednota,
kaj misliš kaj je delal mladi Buda,
potem ko je zapustil družino in kraljevino?

Naj ti povem; Iskal je smisel svojega obstoja,
iskal je nesmrtni del samega sebe in ga našel.

O ti, ki si bolan od potrebe po delu,
kateremu je delo najvišja vrednota,
kaj misliš kaj je delal mladi Jezus,
potem ko je zapustil svojo družino in domovino
in se odpravil v daljne dežele, menda ja ni šel tja da bi delal?

Šel je da bi se učil in da bi učil druge to kar zna,
da bi se še bolj zavedel nesmrtnega dela samega sebe.

(Pesem v spomin moji "noni" Francki))

Hotela sem biti majhen otrok,
skakaje v travo čez »bržino« iz njenih rok.
Biti popek – srečen radosten otrok,
rdečeličen, pegasto ljubek, sinjeok.

Tedaj sem otroštvo srečno živela,
bosa sem veselo tekala in skakljala
po travi in nagrabljeni jesenski mrvi,
med cvetlicami in metulji po sladki strdi.

Sova je skoviknila v večnost, v čas,
se dotaknila« none«, ji ukrivila usta in obraz.
V tem spoznanju živi moj vegast spomin,
vsidran s srce, križ gomile – prvi opomin.

Noč je priprla nonine utrujene oči.
Vzdihnem: »Oh, none Francke med nami več ni!«
Sivo zbiranje oblakov je nebo zatemnilo,
mnogo belih ovčic se je v težo solz utrnilo.