Princ ali princesa,
na konju tvojega diha,
je prijezdil v tvoje življenje.

Njeno ime je bilo: Tvoja sreča.

Ampak kot že toliko življenj prej,
je nisi spoznal, nisi ji priložnost dal,
zanimalo te je le koliko je ta konj zdrav,
ima še vse zobe in če ga boš lahko prodal.

In prodal si ga za ideje, kot že mnogi farizeji,
v tisočletni zgodovini za katerimi ni ostala nobena sled.


Na tvojem čelu sem opazil dve globoki navpični zarezi,
znak, da si se v svojem življenju spet predal svoji jezi,
kolesu tistega starega nemira, ki ti tvojo vest počasi nažira
v otopelost in odmaknjenost od tega nebeškega trenutka,
kot se to dogaja toliko starcem in starkam v domovih za onemogle.

Je res to to, kar si si želel preden si se prišel na ta svet?

Si res pozabil na svojo blaženost iz katere si izšel?

Poglej se na kaki stari fotografiji ko si bil še otrok,
se potikal naokrog in se neizmerno veselil življenja.

Ta otroški nasmeh je odtisnjen v dno tvojega srca
in čaka, da z njega obrišeš svoje jeze in nemira prah,
da obrišeš z njega ves svoj strah, ki se je z leti tam nabral.

Ali to še znaš, ali pa si se v usodo smrti že vdal,
ne da bi kdaj svojo iskro življenja spoznal,
ne da bi princu, ali princesi na konju tvojega diha,
svojo roko ljubezni res kdaj hvaležno podal?

Še je čas.

stojči Stojan Svet