Kakšno razkošje je hoditi za svojimi stopinjami,
ki jih odtiskuje v pesek karmični veter
s sli upanja in z očesom sonca radostne utehe,
s skrivnostmi v srcu in okrevajočo silo,
ko zvezdo vodnico sanja moja duša.

Tako mala in zadovoljna je moja bit
v odtisih stopinj in dotikih božajočega vetra,
zatopljena globoko v premišljevanje.
Peščena cesta za mano zarisuje stopinje
in le karmični veter postaja moj vodnik.
Zvezda sije nepremično zakonom njegovih iger
v svojem brezobzirnem redu molka.

Vzela sem v roko svetilko,
da bi videla območje nesmiselne norosti,
ki si umišlja popolnosti, da bi jim pripadala.
Ničesar nimajo stopinje, kar imajo besede,
nobene poteze po kateri bi človek hrepenel.
Vse je za mano, vse je karmični veter izbrisal.


Nobenega spoštovanje ni izkazal moji hoji,
ne pripravljenosti duše, ne veščinam
mojih vzletov v višave, od koder prihaja mir.
Le v utrujenih gubah mojih stopinj
koder so stopale moje beraške noge,
je veter izkazoval in zadrževal svojo moč.

In ko sem prosila za požirek čiste vode
na svoji poti, je veter tla še bolj izsušil.
Iz hvaležnosti in zaupanja v njegovo moč,
sem se predajala njegovi samovolji
in ko se mi je nasmihal in razprl prsi,
sem v razcopanih cunjah in copatah
zopet padla v njegov objem karme,
ne da bi kljubovalo moje srce,
zastrto z ozračjem in razsejano v stopinjah
ter v vsakemu od njegovih dejanj.

…o0o…