To noč sem šel skozi mesečev vrt.

Tiho petje srebrnih ptic,
duša je bila čista,
polna zlate penine.
Čakala je na klic.

Noč je pozabila na teman prt.
Nebo, polno daljnih zvezd je žarelo,
slap mesečine je padal, padal...

Vzhod je bledel,
oblaki so še spali.
Pod njimi sem iskal
sledove zgodnjih perutnic.


V sebi sem imel
sonce, v meni
so bili razsuti kristali.

Svetloba vzhaja,
rožnato, raj na vzhodu,
eden, duša je odšla,
zakrita v njegov prt.

To noč sem šel skozi mesečev vrt...

Branko Zupanc