Na lice mi nasloni kri,
na ravnico stkano iz mladih sanj,
kjer vžgal je stenj, ki še gori.
Oživi in položi sebe vanj!

Moje želje si spoznal, zavoskal hrepenenje,
to sladko strd z mehko voljnato slastjo,
luč ki po žlebovih steka v življenje,
to skrivno srečo, radostno.

Obrušen je ta kip - živ spomin na čas
z izsuškom kamna, ki sprhneva žar.
Vzhaja iz kletke sonce in pokrije vas,
zbudi te jutro, ko boš trdno spal.


Na lice ti naslonim kri,
na ravnico stkano iz mladih sanj,
kjer vžgal je stenj, ki še gori.
Oživela sem in položila sebe vanj.

...o0o...