Lep si v svoji nedotakljivosti.

Pod brezo prvi mokri sneg.

V veje spletajo se ustnice.

Sanjajo listje, šelest rjuh.

Ščip si mojega telesa, šega.

Bosa klatim te občutke, raza.

Lep si kot razbičano morje.

V prsih čutim tvoje blažilo.

In teče sneg na vročo kri, obrv.

Že dolgo je kar je razplamtelo.


Propilejski prihod palikarja.

In ta pogled nad polno ustnico.

Palerina pokriva vsa hrepenenja.

Lep si v božanski igri vej, moj.

Klečim pred zaščito pelikana.

Posejal si v ljubezni Pozejdona.

Ugledala sem vse v eni sliki.

Želim ta steber, deblo, kit.

Tvoj sij, madež in ikono, il.

Lep si v moji večnosti zavit.
*
Klavdija KIA Zbičajnik