Čudno so posejana ta semena,

v pest jih stiskam za en cvet.

Izgnana so iz obličja raja,

a vendar tvorijo moj svet.

Prepuščam toku se vremena,

spodaj in zgoraj vik planet.

Še zemlja se tako zamaja,

kdor sanje vidi ni preklet.

Prepletena so vsa ta ramena,

ne da se mi jih več štet.

Vsak tam kjer sonce vzhaja,

brez enega mi ni za živet.