Bela skala, sprana, zažrta.

Val, ki zopet buta tja.

Čas, ki se ustavlja, boža.

Reže sol, za njim up hlasta.

Gladine lesket modrine, spenjen.

Šelest kril, riba kljuna se drži.

Trava plava, veter glasno,

zvok izvablja, morje šepeta.


Bele misli, čiste roke,

gnetejo, zamahnejo in onemijo.

Kaplje svetijo, v naročju

sanje večerne se lovijo.

Zaton zadnjega krajca se utaplja.

Le kje galebi se valijo?

Klavdija KIA Zbičajnik