Mlečna kaplja drsi po skorji, komaj v kavi stkani,
na dno skodelice polzi po porcelanu k usedlini
in z inicialko imena odzrcali odtenek v podobi znani,
v očesnem kotu, v okrušku žada, na diamantni veki.
Sprejeti v lačna nedra so ritmi prostornine duše
in iztočeni slapovi solz v bele posesane pene.
V življenjsko črto roke gonk izdahne iz zrahljane ruše,
v neizpolnjene obljube, besede v prvini posušene.
Pogled v črno usedlino kave brez zavetja voda izpira,
pod napuščem strehe prašino odžeja, lice ovlaži,
a na preji v špičastih vbodih črv - čas umira
med koreninami, v kotišču čarodejke obvisi.
Ko ti čarodejka prerokuje dovolj logične stvari,
nikar ji ne verjemi vse, kar bo in kar še ni,
ozri se v sebe, v kar izkušeno srce ti govori,
verjemi sebi, da si srečo kuješ sam, kovač si samo ti.
Mlečna kaplja drsi po skorji, komaj v kavi stkani,
