Na začetku nista imela nič,
a sta si vseeno vse delila,
namreč takrat sta se še ljubila,
bila sta si zvesta, hvaležna
in bila sta neizmerno srečna,
kajti ljubezen je bila tista
ki ju je ves čas hranila.
Potem je ena stran ugotovila,
da drugi strani nekaj manjka
in druga za prvo prav tako,
in začeli so se večni prepiri
kaj naj kdo ima in česa ne,
kakšne so njune zasluge za vse.
Vmes pa sta se vse bolj redila,
oddaljila in se vse bolj sovražila,
bila vse bolj ljubezni lačna,
a hkrati popolnoma nesposobna,
da bi od svoje sovražnosti odstopila,
bila sta si tuja in globoko nesrečna.
Prav tako sta si lahko tuja,
tvoj razum in tvoja duša,
razdvojena v pomanjkanju
hvaležne ljubezni Njemu,
ki ti prav to vez omogoča.
stojči Stojan Svet
|
Tvoja notranja vez
Prispeval/a: čangula dne petek, 9. september 2005 @ 08:28 CEST
seboj - s svojim izvorom.
Samo tako, prava ljubezen nikoli nebo minila...
Tvoja notranja vez
Prispeval/a: titanic dne petek, 9. september 2005 @ 14:25 CEST
Velikokrat pa se naveličamo tudi lepih stvari, ne znamo biti hvaležni Njemu za vse kar imamo.
Da človek ohrani, kar ima rad, mora biti hvaležen in se tega zavedati. Vprašati se je treba: koliko sem sam prispeval k "svoji" sreči.
Priporočam dnevno molitev, ki deluje: Gospod, vsemu se lahko odrečem, samo brez Tebe ne morem. Ti, Kristus, moj vodja, Gospod, vse je v Tvoji volji, zato ničesar ne izgubim.
lp Titanic
Tvoja notranja vez
Prispeval/a: stojči dne petek, 9. september 2005 @ 16:52 CEST
hvala za vajina lepa komentarja.
Hvaležnost je res osnovni ključ
za odpiranje vrat svojega srca. :)
lp
---
stojči