Vsi imamo raje svetlobo kot temo,
in vsi imamo raje ljubezen kot sovraštvo.

Ne zaveda se vsak človek s čim ali kako prizadene druge. Vsi se iz napak učimo in imamo nekaj dobrega v sebi, zato bi se lahko vsi potrudili in bi najprej premislili kaj bi rekli da ne užalimo ljudi namenoma.
To je moj predlog in tistemu, ki se mu zdi, da imam prav, naj se ravna tako.
In ne boste tega naredili samo za sebe, ampak tudi zaradi volje Boga, saj si želi, da bi bili vsi ljudje srečni.


Lepe pozdrave lady Lola

Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)

Pred skoraj štirimi leti mi je oče v nekaj točkah mirno, a odločno izrazil svoje nestrinjanje z nekaterimi mojimi prikazi v knjigi Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem.
No, zdaj je napisano in tega ni mogoče spremeniti, je končal v očitnem sprejemanju. Pa še..., saj menda ne misliš, da si svetnica?
?! Neee...!? sem presenečena potegnila.
Zamolčala sem mu, da mislim in verjamem, da tudi jaz sem Bog!

* * * * *

Ne vem, kako ti, ampak jaz si ne morem predstavljati nastanka zdravih korenin prihodnosti brez čokolade. Korenine (moje) prihodnosti so začetki brezpogojne ljubezni in ta je povezana s čokolado.

Čokoladno klobaso dobiš z mešanjem:

0,5 kg	enostavnih piškotov
5 dkg	nastrgane čokolade
3 dcl	sladkorja
dveh	jajc
6 dkg	masla
1 dcl	ruma
skodelice	močne kave
skodelice	kokosove moke

Namesto jajc lahko uporabiš več masla, več čokolade in kave;
primerno zmes povaljaj v kokosu in daj za nekaj časa v hladilnik.

Na en lep, topel pomladni večer, dva mogoče, ali pa kdaj drugič, ko sem ob ribniku razvajal ivanjščico cvetličnega vzorca z žabjim koncertom v čast ljubezni, mi je Konfuzij, moj prijatelj, dejal:
"Bk, tvoje pravice se končajo tam, kjer se začnejo pravice drugega".

Sem se zamislil. Hja, ni lahko nekomu povedati, da ga ne maram, da me grize zavist, ker je zadovoljen s seboj, ker dela, kar ga osrečuje, ker ve, kar jaz ne vem ali nočem vedeti, ker prenaša udarce bolje kot jaz, ker verjame, ker je velik, ker..., ne da bi ga pri tem žalil, poniževal, omalovaževal, prizadel, ..., ko pa tako paše, če mu uspem izbrisati nasmeh z obraza, razvrednotiti njegova prizadevanja, ga omajati v njegovi veri, mu ubiti lesk v očeh, ga zadeti v srce, ga poteptati v blato svoje ničevosti, ga raniti...

Žabji koncert v čast ljubezni je donel v toplem pomladnem večeru.


en bk

Naš duhovnik je vsako deklico otipaval po ramenih in ščipal za lica

Cerkev je v vsej svoji zgodovini skušala nase vezati ljudi na različne načine. Včasih so to delali s fizičnim nasiljem, danes uporabljajo bolj psihološke prijeme, recimo z vzbujanjem krivde. Mnogi ljudje, ki želijo izstopiti iz te institucije, denimo morajo od svojega duhovnika poslušati neokusne žaljivke in pripombe, da bodo z izstopom sklenili pogodbo s hudičem in šli v pekel. Podobno kalvarijo že tri leta doživlja Janja Škrjanc iz Šenčurja, ki ji g. Primožič, župnik iz Moravč nikakor noče izdati potrdila o izstopu. Očitno je zadeva zelo resna, saj je Škrjančeva v iskanju svoje pravice celo pripravljena vložiti tožbo. "Ljudje bi se morali vprašati, koliko so sploh svobodni v tej instituciji, če ne morejo na demokratičen način izstopiti iz nje. S tem pravzaprav svojim vernikom odrekajo svobodno voljo, ki je osnovna božja pravica. Jaz želim, da me cerkvena institucija izbriše iz vseh njihovih evidenc, kajti dokler sem včlanjena, imam občutek, da še vedno podpiram to organizacijo," pravi Škrjančeva.

Ko sem škilil po prispevkih, v katerih eni pljuvajo in obsojajo druge, mi je Konfuzij, moj prijatelj, navrgel:

"Bk, če si napaden, imaš vedno izbiro; lahko se boriš ali pa se umakneš. Če si napadalec ti, pa izbire nimaš; vedno je to... tvoj boj."

Hja...s samim seboj, se mi zdi.


en_bk

Misliš,
da je tvoje dihanje,
samo prehajanje zraka
noter in ven?

Ne prijatelj,
je še mnogo, mnogo več.

Je kot kapljice,
ki ena za drugo padajo v vodo
in na površini povzročajo nežno valovanje,
ki se enkrat odbije
in spet vrača v svoj izvor.

Je kot interferenca notranje luči
in vseh božanskih zvokov.

Je kot interferenca
vseh tvojih spreletečih se etrov.

Nauči se priti
v to najnežnejšo vibracijo vseh interferenc
in naj ti tvoja hvaležnost
kaže in odpira,
to najžlahtnejšo notranjo pot.

stojči Stojan Svet

Ja, draga duša, brez darila
notranjega spoznanja,
imaš lahko vsa takšna,
ali drugačna o sebi znanja,
pa še vedno ne boš spoznala,
kdo in predvsem zakaj si.
Naj se tvoje srce ne boji,
napolniti se z izpolnjenjem,
tvojega božanskega duha
in ga širiti okoli vsega sveta.


stojči Stojan Svet

Hmnja... tkole. Moje skromno laično mnenje je, da gre pri nas čist preveč zvez /da ne bom rekel zakonov/ v franže enostavno prezgodaj... zaradi oportunizma udeleženih, zaradi neznanja, zaradi še česa mogoče. Dokler je ljubezen med partnerjema prisotna, se splača potruditi in poskusiti rešiti zvezo. Ko sta poskusila vse in ugotovila, da ne bo šlo, potem sta zaslužila ločitev, prej ne. Oba seveda.


en_bk

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem XVIII. (1. del)

Verjamem v brezpogojno milost in blagoslove za vse ljudi. Sama jih izkušam zato, ker si to želim, ker milost in blagoslove izbiram. Mislila sem, da bolečina ni milost, da bolečina ni blagoslov. V zadnjih 18 mesecih sem z dlanjo na dojki nekajkrat rekla: Hvala za zdravljenje, ljubi Bog, vendar bolečine ne potrebujem. Hvala, ker jo jemlješ… In bolečina je šla in zdravljenje se je nadaljevalo. V največ primerih pa tega nisem izbrala, se za to nisem odločila. Dovolila sem, da me je bolelo.

V tem življenju nisem bila in nisem mazohist. Zavedala sem se, da mi občasno precejšnja bolečina v času moje dlani na dojki kaže, da zdravljenje poteka - bila je dokaz, ki ga je potrebovala moja glava. Ta bolečina je razkrivala dinamiko zdravljenja, ta bolečina me je prepričala. Kot taka je ena največjih milosti in blagoslovov.

Preden sem napisala zadnja stavka, mi je zmanjkalo niti. Pol osmih zjutraj bo in na megleno nedeljsko jutro pišem v pol lotusu na jogijih pred računalnikom. V posebnem miru sem objela meča, naslonila glavo na kolena in se začela zibati. Moje telo… Kako imam rada tole krhko telo. Začele so prihajati solze. Tako zelo čutim svoje telo, njegovo zadovoljstvo in olajšanje nad tem, da sem se naučila, da sem končno dojela. Čutim njegovo veselje in njegovo novo moč. Čutim pripravljnost mojega telesa za sodelovanje ne glede na vse, kar sem zadnja leta počela z njim. Zakaj se mi je bilo tako težko pogovoriti s telesom? Dobra sem v pogovarjanju z Bogom in vedno boljša v pogovarjanju z ljudmi. Kako, da si ne vzamem časa za pogovor z mojim telesom?

Jaz sem samo en bk in za filanje lukenj nisem ravno stručko, razmišljam pa tko... po kmečko. Če naj bi luknje pomenile to, kar naj bi v sebi popravil, spremenil, odstranil, dopolnil, to lažje storim s pomočjo, kot pa brez nje. Nekaj konkretnih primerov... banalnih al pa tud ne:

- partner je moje ogledalo; če sem slabe volje, je tudi ona ali pa bo slej ko prej. Če to opazim, se lahko vprašam...in popravim /pri sebi seveda/,

- z brskanjem po sebi pridem do izvora vzorcev, ki sem jih dobil v otroštvu in ki jako zelo zaznamujejo mojo nadaljno pot /vsaj jaz tako mislim/. Partner mi lahko odzrcali te ključne dogodke /odigra vlogo starša, če je bil ta tisti/, jaz zadevo podoživim, jo spravim iz sebe /izrazim čustva/, jo s tem odplaknem in zafilam to luknjo,

- enako velja za filanje lukenj iz partnerskega odnosa ali prejšnjih odnosov,

- s svojim zgledom mi pokaže, kako se da postopati v raznih situacijah tudi drugače. Če nisem glih totalno bukov, se zna zgodit, da počasi, čisto počasi pa začnem razmišljat, da bi se pa dalo tudi drugače,

V drobnem semenu,
je na milijarde dreves,
na vseh teh drevesih,
na milijarde semen,
vendar če to seme,
ni v zemljo posejano
je zgolj samo možnost.

Tudi ti in jaz sva bila
nekoč samo seme,
nič več kot možnost
in poglej kaj sva,
po zakonu ljubezni,
iz tega semena nastala,
prava evolucija zavesti.

Ta srčna pozornost,
ki jo daješ ti meni,
in jaz spet nazaj tebi,
razvija semena navdiha,
razvija semena duha,
razvija semena Boga,
ki prebiva na dnu srca.


stojči Stojan Svet

Zarečenega kruha se poje največ, so vedeli že zdavnaj... le zakaj... iz izkušenj najbrž.

Je kar prav, da imaš izdelane ene predstave o tem, kako naj bi izgledal tvoj partner na zunaj in znotraj, zgoraj in spodaj. Ma se ti kaj lahko pripeti, da se te dotakne prelestna dama /ljubezen sem mislil, tko da je dama zgolj figurativno/ in te mehko ovije v svoj pajčolan v trenutku, ko bo nasproti oseba, ki ni ravno reprezentančni primerek tvojih predstav in ko ti natakne še očala... pa ne rožnata, ampak tista za švasat, ti bo v hipu ali dveh kaj malo pomembno, ali ima taista oseba še nedotaknjen junfer, kolikšna je njena kilometrina, potrebuje dve tehtnici mogoče, je bil njen najljubši ljubimec vaško nogometno moštvo s trenerjem in gledalci istočasno... in če se bo ljubezen v tem trenutku še prav posebno potrudila zate... hja, mogoče... mislim... samo mogoče ti takrat ne bo pomembno niti to, da ni ženska.

In ti boš vse predstave, ki jih gojiš sedaj, lepo skrbno zavil v oh in ah in v nekaj pozabe ter jih vrgel za prvim psom, ki bo slučajno, nič kriv in res nenamerno pritekel mimo.
Seveda ne trdim, da bo tako hudo....ponavadi je huje.


en_bk ;)

Saj je tole tudi najbrž malček izven konteksta, pa kaj potem.

Zakaj imam občutek, da se duhovnost smatra kot neka vdanost, medlost, prezir, posmehovanje, zanikanje, sramovanje, zatiranje svojih... kaj... čustev, hotenj, strasti, reakcij... kot nek trans, neka maski podobna bebava grimasa, ki naj bi ponazarjala ..hm... nasmeh?, zadovoljstvo?, vzvišenost? ..nad čem? ..nad zanikanjem trenutka v pričakovanju olala nečesa?..česa?.

A ni duhovnost to, da ljubiš... sebe, nekoga, mogoče tudi vse ali pa ne, da ujameš večnost v trenutku, se veseliš, hrepeniš, jokaš, poslušaš travo rast, neguješ otroka v sebi, si strpen, si spravljen, oproščaš, se jeziš, žalostiš, se učiš, si močan, šibak, strasten, umirjen, vihrav, ponižen, odločen, iščoč, otročji, resnoben, zadovoljen... skratka... da živiš to življenje sedaj ta trenutek?. Ali bi to lahko bilo... biti srečen... tudi zate?


en_bk

Jaz sem bil njen mož
in ona je bila moja žena,
s katero naj bi se
v tem življenju
ponovno poročila,
vendar nisva nič storila,
da bi se sploh kdaj dobila
in ona se je utopila,
v svojem morju iluzij.

Še ena priložnost izgubljena
iz mojih sanjskih vizij.

Priložnosti prihajajo,
priložnosti odhajajo,
vendar ga ni,
čez tvoj notranji mir.

Če se tega res držiš,
prav nič ne zamudiš.

stojči Stojan Svet

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem XVIII. (1. del)

Zvečer sem tako kot ves zadnji mesec kokreirala zdravilni spanec z obiskom Doma in stikom z bitji Svetlobe, z namenom, da se zbudim polna entuzijazma za služenje Zemlji. Zbudila sem se polna energije, nekaj malega postorila in sedla v meditacijo. V dihanju jasnosti in čistosti sem bila mirna. Takoj ko sem začela dihati veselje in strast pa sem postala nemirna in dihanje sem kmalu zaključila. Kakorkoli obrnem, se mi potrjuje isto. Dihanje veselja in strasti kot osnovnih vibracij Doma me dosledno razburka. Morda bi se pa le vrnila k dihanju Kristusovi zavesti in ljubezni…?

Začela sem pogovor s Svaho, pa se mi je zgodbica zdela bedasta. Poskusila sem še enkrat in potem pogovor nemirna prekinila. Dovolj neobičajno. Zavedla sem se pritiska natrpanega dne, opravila so mi kot obveznosti visela v zraku. Okrog poldneva sem še enkrat sedla v meditacijo.
Vdihnila sem Kristusovo zavest in izdihnila - Jaz sem.
Takoj je prišel mir in se samo še poglabljal. No, končno…
Uživala sem v dihanju in začela izdihovati - Jaz sem… vredna!
Svetloba se je krepila, ko sem se začela poigravati z možnostmi, ko sem začela izbirati. Česa novega sem vredna?
Vdihnila sem Kristusovo zavest in izdihnila - Jaz sem vredna… spremembe!
Kakšno spremembo si želim?
Tako sem najbolj milostno in blagoslovljeno zdrsnila v proces, natančneje, začela se je moja pot ven.

Prvič po dolgem času sem se z mislimi ustavila ob besedi izkušnja. Notranji glas me je opozoril, da naj bom pozorna nase, me je potolažil, ker se me je dotaknil neznaten, skoraj neprepoznaven občutek, ki mu pravimo strah. Le zakaj, sem pomislila. Pa sem že v istem trenutku dobila odgovor. Ne na zastavljeno vprašanje, zakaj strah, ampak so me misli popeljale na sam izvor in vzrok besede "strah". Nisem po naravi preplašeno, panično bitje, saj imam izkušnje. Imam lepe izkušnje, ki se jih zavedam in ravno ta trenutek se mi je prebudila želja po tem, da razmislim, kaj to je.

Ob pravem trenutku, namesto odgovora, ki sem si ga zastavila je prišla misel, da jo raziščem. Ja, na izkušnjah se učimo, morajo biti slabe in dobre, da poznamo njih posledice, da se znamo obrniti na tisto stran, kjer lahko pričakujemo lep izid naših dejanj.

Pravkar sem se naposlušal ne tako neznatno duhamornega jadikovanja ivanjščice v praznini cvetličnega vzorca /nekako ne dvomim, da je povezano z izrazitim premišljevanjem, ki mu trdo sledi še izrazitejša rahla zmedenost/, pa sem povprašal Konfuzija, mojega prijatelja, ali lahko svetujem.

-moj bk, kaj ti veš in kaj ti razumeš, je kar kaj več kot veš in razumeš in bi kaj lahko dobro svetoval, a bi svoji ženi svetoval mnogo težje in sebi skoraj ne bi mogel svetovati. Dokler ne boš sebi tako z lahkoto dobro svetoval in se tega tudi tako z lahkoto držal, kot bi kaj lahko dobro svetoval drugim, svetuj le sebi. Drugim lahko podaš le svoje mnenje, ki se ga držiš in to kaj previdno.

Zmedenost niti ni več tako rahla.

en_bk

Četrek, zadnji dan v septembru. Zjutraj se odpravim v knjižnico. Izbrati, kaj napisanega v Eseju o zlu, slovenskega dramatika. To sem že včeraj načrtoval.
»Nasilje povsod narašča, človekov moralni čut zanj pa drastično ugaša. Nasilnost in zločin sta postala sprejemljiv del vsakdanje morale. (Opomba: Ali je bilo morda kdaj drugače?)... Lorenz trdi, da se energija specifična za določen instinktiven akt neprestano kopiči v nevralnih centrih, vezanih za določeno obnašajsko obliko, ko se je nakošiči (pravilno: nakopiči) dovolj, pride do eksplozije ne glede na prisotnost stimulansov (Esej o zlu).«

Prej preberem še Pozitivke. Članek Mojmira: Delati dobro tudi drago stane. Zanimivo. Karme se v tem času očitno še posebej čistijo in padajo v odnose neznanja. Kako se rešiti iz tega? Iz zdajšnje karme in morda karme preteklih življenj? Pravijo, da se bodo stvari še bolj zategnile.? Iz tega neznanja, kdaj ravnamo pravilno.

Življenje je živo in tako ga moraš tudi živeti. Kaj naj bi to pomenilo; dogaja se, ves čas se dogaja, vsak trenutek te sooča z novimi in novimi spremembami, novimi in novimi izzivi. Ne zato, da te zatira, ne zato, da te obremenjuje, ne zato, da te ubija... ampak, da se razvijaš, da rasteš, da se učiš, da začutiš veselje, radost, zadovoljstvo, srečo, ljubezen, ko jih rešuješ, se spopadaš z njimi... skratka, da živiš. Naj te ne bo strah izzivov, preizkušenj, prihodnosti. Ko boš storil prvi korak vanje, se bo strah razblinil. Ne boj se reakcij drugih, ko gre za tvoje življenje. V tvojem življenju si ti najpomembnejši, tvoja odgovornost je, da ga živiš tako, da zadovoljuje tebe in tvoje potrebe... psihične in fizične. Spoštovati in živeti vrednote, kot so iskrenost, spoštovanje, ljubezen, nežnost, ponos.... moraš najprej zase. Biti iskren do sebe, se spoštovati, ceniti, ljubiti sebe, biti nežen do sebe, ponosen nase... je zapoved. Ko jih boš udejanjal do sebe, jih boš udejanjal tudi do drugih.

Spomladi se bliska, grmi,
grom naravi sporoča,
da je že čas da se zbudi,
naj vzklije vse cvetje in žitje,
naj se skozi poletje plodi
in vse sadje zate obrodi.

Jeseni se bliska, grmi,
grom naravi sporoča,
da je že skrajni čas,
da čez zimo zaspi,
in naj se končno spočije,
od vsega dajanja tebi.

Kaj pa jaz in ti,
kaj nama sporoča
najin blisk in grom?
Vse isto kot tej naravi.
Daj iz sebe vse,
če hočeš vse sprejet.

Če hočeš notranje vzcvetet,
se notranje plodit, rodit,
se sprejmi takšen, kot pač si,
ne delaj si nepotrebnih skrbi.
Tvoje srce bo našlo svoj razum.
Dihaj svojo ljubezen in notranji mir.


stojči Stojan Svet

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem XVII. (1. del)

Po vrnitvi od Turoffa mi je vse lažje. Nadaljujem s pisanjem in pogovori s Svaho so mi v veliko veselje.
Vidim sama bogata zlata žitna polja. Kamorkoli se obrnem, veselo žito plapola v sončnem jutru. Zlato bogastvo je povsod, kamor se ozrem. Čas žetve je. Ko se umikam iz scene, zagledam vesele žanjce, ki se smejejo na poti na polja. Veseli in zdravi so.

Boštjan je šel na dopust, jaz pa na masažo k Alji, njegovi učiteljici masaže. Začutila sem jo živo kot le kaj in polno energije in dober znak je bil, da sem se prismejala v prostor, kjer je masirala. Mislila sem, da vem, kaj je dobra masaža… Poznam duha in milost v masaži, izkusila sem dosti tehnik in nekaj maserjev, vendar še ne njene. Ne njene tehnike in ne njene človeške energije, pa izkušenosti in znanja, ki so osnova za pogum, odločnost in gotovost, s katerimi skozi kožo grebe po notranjih organih in jih po mojem tudi prestavlja. Ah, Boštjanček, je rekla, tako nežen je… In lotila se je mojih mišic in kit z očitnim poznavanjem anatomije in z zanesljivostjo, ki jo imajo po mojem samo še mesarji. Močno je vlekla in še močneje pritiskala, dolbla in brskala, potegovala in stresala, da je bilo veselje. Moje telo je samo vzcvetelo!

V vsakem življenju pričakuješ
svojega princa na belem konju
in potem zgrabiš kar prvega,
ki pride mimo tebe, čeprav veš,
da ni on ne princ, niti nima konja,
potem pa sledijo tvoja razočaranja,
eno za drugim v tvoj nedogled,
lepo iz enega življenja v drugo.



Kadar pričakuješ da bom majhen,
pridem velik in kadar pričakuješ,
da bom velik, pridem kot majhen,
kadar pričakuješ da bom suh,
pridem debel in kadar pričakuješ,
da bom debel pridem kot suhljat.
Kadar pričakuješ, da pridem bogat,
pridem kot berač in kadar pričakuješ,
da pridem kot berač, pridem kot bogataš.
Kadar pričakuješ belega konja,
pridem z letalom in kadar pričakuješ letalo,
pridem spet z belim konjem.