Prvič po dolgem času sem se z mislimi ustavila ob besedi izkušnja. Notranji glas me je opozoril, da naj bom pozorna nase, me je potolažil, ker se me je dotaknil neznaten, skoraj neprepoznaven občutek, ki mu pravimo strah. Le zakaj, sem pomislila. Pa sem že v istem trenutku dobila odgovor. Ne na zastavljeno vprašanje, zakaj strah, ampak so me misli popeljale na sam izvor in vzrok besede "strah". Nisem po naravi preplašeno, panično bitje, saj imam izkušnje. Imam lepe izkušnje, ki se jih zavedam in ravno ta trenutek se mi je prebudila želja po tem, da razmislim, kaj to je.

Ob pravem trenutku, namesto odgovora, ki sem si ga zastavila je prišla misel, da jo raziščem. Ja, na izkušnjah se učimo, morajo biti slabe in dobre, da poznamo njih posledice, da se znamo obrniti na tisto stran, kjer lahko pričakujemo lep izid naših dejanj.



Zaupanje, ki temelji na izkušnjah, saj se je vedno zgodilo tako, kot je prav. Vedno, tudi če ni bilo po moji volji, se je zgodilo prav in bolje kot bi lahko sama zrežirala. Zakaj potem strah, ne vem.

Izkušnje mi kažejo, da je dobro, da se ozrem kdaj tudi nazaj, da pogledam na pretekla dejanja, kaj vse sem naredila, da sem lahko vesela in zadovoljna s seboj, da ne pričakujem preveč in da vidim tudi svoj napredek. Izkušnje, ki sem si jih pridobila ne smem pozabiti, saj bi bilo to ravno tako, če bi pozabila, da sem naredila osnovno šolo, pa bi se še enkrat vpisala v prvi razred in se učila, sicer uspešno, ampak po nepotrebnem, ker sem se to že naučila. Lahko grem v srednjo šolo, ker sem se spomnila, da znanje osnovne šole že obvladam, spominjam se, kaj sem se takrat naučila in to znam. Lahko grem naprej, lahko napredujem in vzamem novo lekcijo v prvem letniku srednje šole. Počasi in vztrajno, saj imam znanje, ki je utrjeno v osnovni šoli.

Tako razmišljam o premagovanju težav vsakodnevnega življenja in ob obvladovanju čustev, da ne presežejo okvire v katerih so lahko v svoji zmernih in neškodljivih razsežnostih.


1. razred srednje šole:

1. Točka - nič ne potrebujem čustva kot je strah, saj imam podlago in znanje osnovne šole.

2. Točka - počasi in s tem prepričanjem se prebijam z zaupanjem in vero v Boga, da bo vse prav kot je treba, saj ob moji aktivnosti mi on daje moč in pogum, da grem naprej in delam prave stvari.

3. Točka - ob spominjanju na snov iz osnovne šole, (izkušnje ob prejšnjih podobnih situacijah) zaupam, da lahko naredim le tisto, kar je v moji moči, ne morem pa spreminjati drugih ali jih prepričati glede njihove svobodne volje.

4. Točka - ko naredim vse kar je potrebno, potrpežljivo čakam kako se bodo drugi odločili, kaj bodo naredili in s tem prepustim Bogu, da dela stvari, ki so bo njegovem načrtu.

5. Točka - rezultat testa: če je pozitiven, se zahvalim Bogu, da se mi je želja izpolnila in brez strahu, saj imam njegovo podporo in je bila tudi to njegova volja, grem naprej z zaupanjem na naslednjo lekcijo, ki me čaka. Če pa se dejanja odvijejo v smeri, ki se je nisem želela, poskušam ostati mirna in brez razočaranja, saj vem, da želja, ki sem jo imela, se mi ni izpolnila zato, ker bi bila posledično nesrečna. Sama ne vidim v naprej in ne morem predvideti vseh dogodkov, ki bi se dogajali vzporedno z dejanjem in željo, ki bi se mi uresničila.

6. Točka - v vsakem primeru, ne glede na izid moje želje, se uresniči božja volja, saj me Bog varuje, da ne dobim z uresničitvijo svoje želje pretežke naloge, take, ob kateri bi premočno trpela in bila nesrečna.

7. Točka - ne potrebujem strahu, saj imam izkušnje, da lahko zaupam v božje sodelovanje, ki je boljše od mojega dela, ki ga opravljam sama.