Saj je tole tudi najbrž malček izven konteksta, pa kaj potem.
Zakaj imam občutek, da se duhovnost smatra kot neka vdanost, medlost, prezir, posmehovanje, zanikanje, sramovanje, zatiranje svojih... kaj... čustev, hotenj, strasti, reakcij... kot nek trans, neka maski podobna bebava grimasa, ki naj bi ponazarjala ..hm... nasmeh?, zadovoljstvo?, vzvišenost? ..nad čem? ..nad zanikanjem trenutka v pričakovanju olala nečesa?..česa?.
A ni duhovnost to, da ljubiš... sebe, nekoga, mogoče tudi vse ali pa ne, da ujameš večnost v trenutku, se veseliš, hrepeniš, jokaš, poslušaš travo rast, neguješ otroka v sebi, si strpen, si spravljen, oproščaš, se jeziš, žalostiš, se učiš, si močan, šibak, strasten, umirjen, vihrav, ponižen, odločen, iščoč, otročji, resnoben, zadovoljen... skratka... da živiš to življenje sedaj ta trenutek?. Ali bi to lahko bilo... biti srečen... tudi zate?
Saj je tole tudi najbrž malček izven konteksta, pa kaj potem. 
