NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (28. del)   
    četrtek, 14. oktober 2004 @ 06:16 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    * Zgodbe iz sebe

    Bernarda Pavko Prava:
    Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem XVIII. (1. del)


    Zvečer sem tako kot ves zadnji mesec kokreirala zdravilni spanec z obiskom Doma in stikom z bitji Svetlobe, z namenom, da se zbudim polna entuzijazma za služenje Zemlji. Zbudila sem se polna energije, nekaj malega postorila in sedla v meditacijo. V dihanju jasnosti in čistosti sem bila mirna. Takoj ko sem začela dihati veselje in strast pa sem postala nemirna in dihanje sem kmalu zaključila. Kakorkoli obrnem, se mi potrjuje isto. Dihanje veselja in strasti kot osnovnih vibracij Doma me dosledno razburka. Morda bi se pa le vrnila k dihanju Kristusovi zavesti in ljubezni…?

    Začela sem pogovor s Svaho, pa se mi je zgodbica zdela bedasta. Poskusila sem še enkrat in potem pogovor nemirna prekinila. Dovolj neobičajno. Zavedla sem se pritiska natrpanega dne, opravila so mi kot obveznosti visela v zraku. Okrog poldneva sem še enkrat sedla v meditacijo.
    Vdihnila sem Kristusovo zavest in izdihnila - Jaz sem.
    Takoj je prišel mir in se samo še poglabljal. No, končno…
    Uživala sem v dihanju in začela izdihovati - Jaz sem… vredna!
    Svetloba se je krepila, ko sem se začela poigravati z možnostmi, ko sem začela izbirati. Česa novega sem vredna?
    Vdihnila sem Kristusovo zavest in izdihnila - Jaz sem vredna… spremembe!
    Kakšno spremembo si želim?
    Tako sem najbolj milostno in blagoslovljeno zdrsnila v proces, natančneje, začela se je moja pot ven.

    Pred dnevi sem se namreč slišala Nuši omeniti, kako me stari odnosi vežejo, kako me stiskajo. Po vrnitvi od Turoffa nisem želela na masažo k Meti ne k Boštjanu. V meni se je enostavno vse uprlo, ko sem pomislila, da bi na masažo šla. Ne vem zakaj gre, ker do njiju ne čutim nobenih nabojev ali zamer, samo nestrpna sem. Še najbolj verjetno je ta moj odnos povezan z lanskim rakom in željo po osvoboditvi vsega, kar me nanj, ki je preteklost, spominja.
    Vendar ni samo to, sem rekla Nuši. Vem, da ni samo to, ne vem pa, za kaj gre. V temle dihanju sem naenkrat vedela, za kaj gre. Tako zelo si želim spremembo. Bog, kako bi rada spremembo! Rada bi veliko, jasno, močno, čisto spremembo in to povsod.

    Rada bi se preselila in se stalno počutila lahko v telesu.
    Rada bi končala knjigo, se s tem končno nova rodila in začela delati z novim zagonom in fokusom.
    Rada bi se šla pozimi kopat v termalne bazene Badkleinkircheima in rada bi se ves dan obešala po mestu.
    Rada bi se veselila in živela strast.
    Rada bi dnevno kokreirala in se igrala s svojo energijsko integriteto.
    Rada bi predavala in učila in to v takem smehu kot na zadnji delavnici.
    Rada bi se učila novih načinov komunikacije na vseh ravneh.
    Rada bi naredila naslednji skok s Svaho!
    Rada bi se dokončno osvobodila stare sebe.
    Mirno so mi tekle solze v eni čudni bolečini in v jasnem zavedanju milosti tega prehoda.


    Univerzum na energijo, ki jo oddajam odgovarja z - In tako je! Če sem vesela, mi bo dal še več veselja. Če sem kritična, bom nazaj dobila še več kritike. Če bi nekaj rada, bom nazaj dobila še več te iste energije, torej si bom to želela še bolj. Zato zdaj z namenom spreminjam svojo energijo v - izbiro. Vse, kar sem navedla ne bi rada, ampak izbiram.

    Masaže pa ne izbiram več. Nisem se ukvarjala s tem, zakaj ne, samo jasno sem čutila, da jo ne želim. Čakala sem, da bo to minilo, pa ni. Zavedla sem se, da sem Metino in Boštjanovo masažo doživljala kot potrebo, celo nujo in zdaj se želim tega otresti. Masaže imam dovolj!!! Dovolj imam masaže… Ulile so se mi solze.

    Masaža pri Alji je bila nenavaden celosten dogodek srečanja z novo živo energijo, ki mi zelo dobro de. Srečala sem se z neko novo življenjsko energijo in močjo, ki me je pritegnila. Kar oživela sem ob Aljini živosti in temperamentu. Rada imam nove ljudi, rada bi nove stvari. Izbiram spremembo in v tej spremembi bi rada sodelovala. Solze so tekle naprej… Sodelovala? Jaz, Bernarda, bi končno rada sodelovala? No, to pa je nekaj novega. In potrdila sem si rezultat tega dihanja - izbiram vključenost. Odločila sem se, da se ne bom več izključevala iz življenja.

    Glasno sem govorila Jezusu, Mariji, Babi in Mami in se zahvaljevala za milost. Glasno sem se zahvalila za nevtralni implant, ki mi bo pomagal preobraziti ostanke imprintov tako, da bom živela veselo sodelovanje in vključenost v življenje na vseh ravneh. Zavedla sem se, da v odnose, ki jih v življenju imam, nisem vključena. Vsaj ne tako, kot bi to rada danes. Z meni najbližjimi ljudmi imam odnos, omejen na duhovne stvari, ki pa goro drugih vidikov druženja ali prijateljstva izključuje. Tega ne želim in ne izbiram več. Seveda so moji odnosi odgovor na mojo nekdanjo energijo, ki jo zdajle dokončno opuščam. Vračam se v vrsto vključenosti in sodelovanja v odnosih kot sem jih živela, preden sem začela z duhovnostjo. In hlipala sem še potem, ko sem zračila stanovanje. Posijalo je namreč sonce…


    * * * * *

    Po notranjem vzgibu sem že spomladi kupila dve karti za vikend seminar Networka 21 v italijanskem Pesaru. Vesela sem, da gre Nuša z menoj. Jasno mi je, da tokrat ne potrebujem energijskega premika v spodnje čakre, ki mi je res koristil junija. Na seminar grem zaradi zabave, veselja in strasti, ostala darila življenja pa tako ali tako sledijo. Pustila se bom presenetiti.

    Jaz sem bila drugačna in seminar je bil drugačen - ne tako zabaven, vesel in strasten kot junijski. Ozvočenje je bilo slabo in od prisotnih 16 diamantov je bila zame večina dolgočasnih, saj sem se predavanj naposlušala na dveh fakultetah. Kmalu sem ugotovila, da sem malo nasedla. Zakaj sem potem tu? sem se vprašala. Kakšen je Namen? Za vajo odnosov z ljudmi in moje nove vključenosti mi ne bi bilo treba na italijansko riviero. Vsak dan smo se vozili po eno uro v vsako smer na mesto srečanja deset tisoč ljudi. To me ni motilo, ker se je okrog mene stalno nekaj dogajalo - če že ne na odru velike hale, pa v bližnjem velikem blagovnem centru. Duhovnost sem dala na pašo in se prepustila. Seveda me je odnos z vsakim posameznikom opominjal na mojo odločitev o vključenosti, in mislim, da sem kar dobro vozila. Nuša je kmalu spoznala, da bo tretji dan ostala v hotelu in proti večeru drugega dne sem se za to odločila tudi sama. Zato je univerzum pohitel z dogajanji.


    Izkazalo se je, da se je eden od avstrijskih avtobusov na poti v Italijo ponesrečil s precej resnimi posledicami za večino potnikov. Nekaj jih je ostalo v bolnicah v Bologni, ostali pa so precej zakrpani sodelovali na srečanjih. Polnoč se je bližala, ko naj bi tisoči iz mreže Network 21 počastili dva nova diamanta, na odru pa so bili smaragdi iz cele Evrope. Zadnja se nam je predstavila Avstrijka, ki je posebej prosila za minuto časa in se še enkrat spomnila svojih sonarodnjakov. Opozorila nas je na del svoje skupine, ki je bil v dvorani z zagipsanimi rokami in nogami, rebri in zlomljenimi nosovi, njen drugi del pa v bolnicah, kjer je vodja skupine celo prestal plastično operacijo. Ko nam je to govorila, se je napovedana minuta podaljšala, govornica je postajala vsak trenutek bolj čustvena. Za nekoga je bilo žalosti in sočutja nad ponesrečenimi prijatelji in sodelavci očitno preveč, saj je njeno dramatično pripoved prekinil z glasno pop glasbo. Kljub hrupni veseli glasbi je ženska nadaljevala in skušala zaključiti, kar je želela povedati, vendar ji ni uspelo. Udarni glasni ritmi so vztrajali, pri čemer je pri strani istega odra stal njen rojak in rojak ponesrečencev, moški - diamant Networka 21, ki je povezoval dogajanje. S: Pomagaj mi! se je solzna obrnila nanj, vendar ji ni. Njeno stisko smo lahko od blizu spremljali na velikih platnih, enako njen odhod. Bilo je groteskno.


    Ko je bil na vrsti prvi novopečeni slovenski diamant, sem mu v mislih čestitala in mu zaželela, da bi si znal vsaj malo popraviti ta ponesrečeni večer. Pred njim je bil namreč na vrsti drug diamant, ki je, žal pasal v nastale kaotične energije. Moja predstava o diamantih Networka se je prizemljila, iluzija razpršila, zapustila sem dvorano.
    Ljubi Bog! A takole se torej lotiš večjih sistemov?


    Ko smo ta večer vstopali v halo je mlajši fant iz skupine rekel, da "skupaj smo močnejši" in jaz sem pripomnila, da je skupina močna toliko, kot njen najšibkejši člen. Ta najšibkejši člen smo, žal, ravnokar doživeli v živo. Jasno mi je bilo, da univerzum na ta dogodek bo rekel svoj Amen!, vendar to ni moja stvar. Koliko se je kdo v dvorani zavedel dogajanja in kaj se je naučil, je njegova stvar. Zaspala sem z obrazom nesrečne Avstrijke pred seboj, skozi katero sem dihala Kristusovo zavest in ljubezen Boga. Naslednji dan sva z Nušo ostali v hotelu, skupina pa se je odpeljala v Pesaro in predčasno vrnila. Izkazalo se je, da je po eni uri zaključne prireditve v (menda) celem mestu zmanjkalo elektrike. Potem je odpovedal še agregat hale. Kakih deset tisoč ljudi je čakalo kakšno uro, potem pa so odšli.
    Univerzum je rekel svoj Amen! Želim jim, da samo v tej obliki.


    * * * * *

    Od začetka prebiranja tehle strani ugotavljam, da me energija vleče v vsebino, ki jo prebiram.
    V energijo strani, ki jih imam za predelat, vstopim že prej, preden sedem za računalnik, četudi je vmes dan ali pol dneva premora. Isto sem prvič ugotavljala letošnje poletje, ko sem delala s sedmimi skupinicami. Dve sta potovanje po čakrah zaključevali, ostale pa so bile na različnih ravneh svoje zavesti. Ugotovila sem, da me je življenje prav vsak dan, ko sem imela delavnico, energijsko naravnalo na energijo, ki smo jo potem obdelovali s skupino na delavnici. Bila sem navdušena. In zdaj ta fenomen doživljam pri knjigi. Zato vem, da bo knjiga bralca(ko) na njegov način odprla in pobrskala, prinesla na dan in odstranila nerabno in ostanek zacelila s svetlobo. Očitno bo pisanje odpiralo in čistilo nerabne ostanke, prebiralo občutke, misli in čustva ter prepričanja bralca in jih zložilo v nekaj novega. In to v skladu z modrostjo njegove duše, pomeni na najbolj milosten način.

    Ko berem strani, opazujem, kako se stavki shranjujejo v meni in kako sejejo semena. Čutim, kako gladijo in božajo, pa polnijo z najboljšim in potem (za)celijo. Da je tole pisanje zdravilo zame, ni čudno. Danes pa sem v vsaki celici začutila, da bodo te strani zdravilo tudi za druge.


    * * * * *

    Svaha, en nemir je v mojem energijskem polju in bliže prihaja. Subtilen je, ampak nemir…
    Žabe kvakajo v rahlem dežju. Vesele so in polne življenja, ko skačejo po asfaltu in seveda… Zagledam širšo sceno še skakajočih v kvakanje zaverovanih žab in številne povožene. Ena komaj odskoči…
    Kaj ima to z menoj, Svaha?
    Nihalo še počiva v skrajnem položaju. Napetosti rastejo, energija se zbira za nov odklon…

    Odkar sem se odločila, da bom pisala po pet ur na dan, mi to ne uspe. Kar naenkrat so dnevi živahni, okrog mene je dosti ljudi, pomeni dosti vplivov na mojo energijo. Diham dosti manj in to še vedno veselje in strast. Že v Italiji sem po malem ugotavljala prisotnost strastne energije, ki se je na trenutke mešala z mojo nestrpnostjo, po prihodu domov tudi z jezo v malenkostih kot je npr. enourna zamuda stranke. V dveh tednih sem se štirikrat rahlo opekla. Z zgornjim delom dlani sem se dotaknila ekonom lonca in železne ponve za praženje semen, premaknila sem porcelanski vrček z vrelo vodo na italijanski avtocesti in doma v dlan prijela prevroč keramični vrč za aromaterapijo. Halo!? Skrajni čas je, da se ustavim in poskrbim zase. Odločila sem se, da prekinem z dihanjem strasti Boga. Vračam se k Merliji, k ljubezni in veselju. In k tebi, ljubi Svaha, da zaključiva pisanje. Ko bo knjiga v tiskarni, bom naprej eksperimentirala s strastjo.

    V današnjem dihanju sem začutila višji namen, da stopim na onkologijo po potrdilo, da raka ni v mojem telesu. Ugotovila sem tudi, da mi to ne paše preveč. Svaha?
    Iz mirne vode vesela skoči ženska z zlatim Oskarjem v roki. Kar nekaj časa sem opazovala sceno, vendar se ni nič spremenilo. Vesela ženska je še naprej vsa mokra poskakovala z zlatim kipcem v vodi.

    Ko sem čakala mladeniča, ki je zamujal že tričetrt ure, sem začela pražiti semena. Že dolgo jih ne kupujem več, ampak Nuša tega ni vedela, in prinesla mi jih je kot darilo s Češke. Končalo se je z mislijo, pa čakanjem in pogledom na uro, z eno žlico in potem tretjo pa peto žlico semen… Pred odhodom na Anandino predavanje sem si skočila kupit čokolado.
    Ljubo telo, pogovoriva se. Nemirna sem in dva dni si bova vzela za kompenzacijo čustvene napetosti. In mentalne. Potem bova naprej jedla riž. Hvala za sodelovanje. Dva dneva, da se ve. Ne bom povožena žaba!


    Z užitkom sem se osredotočala na Anandine izlive informacij, domov grede pa pojedla ostanek čokolade. Tristogramske, seveda. Takoj naslednji dan sem izvedela, da ne bom prevajala delavnice, ki sem si jo želela prevajati. Moja sabotaža sebe se je še zunaj zmanifestirala v manj kot enem dnevu.
    Za prijateljici, ki sta prihajali na čaj, sem kupila s čokolado oblite piškote. Do njunega prihoda sem jih med pisanjem pojedla, tako da sem tik preden sta prišli, še enkrat skočila na bencinsko črpalke po nove. Ko sem jih začela jesti, sem telesu v kratkem obredu razložila svojo stisko in ga prosila za sodelovanje.
    Kaj (spet) počnem, Svaha? Ni ista energija kot preteklo leto, vem, da ni, čeprav počnem isto.
    Ne grem na onkologijo, pravi trmasta majhna punčka, in se baše s čokoladnimi piškoti!
    O, Bog!


    * * * * *

    Vdihujem Mihaela in izdihujem Svaho. Kaj bi rada, da vem? Vdih Mihael, izdih Svaha…
    Želja živeti višje in boljše za seboj vedno potegne proces, ki je posledica izbire, izraženega namena. Na najbolj pravi poti si, pomeni na poti, ki hrani Svetlobo v tebi. Tudi, ko je videti, da misli, besede in dejanja ne podpirajo svetlobe, ki človek je, se v nadaljevanju odvije posledica, ki vedno pelje v Najvišje in Najboljše. Zato kazni niso potrebne, saj ustavijo posledico. Posledice so edino učenje in vse posledice vodijo v svetlobo. Na tak ali drugačen način. Ti pa lahko izbereš bolj ali manj udoben, bolj ali manj zabaven način. Pri tem ne moreš preskočiti stopnic in ne skrajšati ovinkov. In zelo dobro ti gre. Pogovori se zdaj z deli sebe, s svojimi podosebnostmi. Predlagaj pogovor, prosi za sodelovanje. Skupaj določite energijo, ki vi (bo)ste, ne da nekaj ali celo samo en del tebe vleče energijo v svojo smer.

    Ti kot zavest si tista, ki se odločaš za vse. Glasno povej, da te bodo slišale vse celice, ki se učijo sodelovati. In potem poslušaj. Sedite in pogovorite se. Če si se pred dnevi lahko dogovorila s telesom, se boš tudi z drugimi ravnmi in z deli sebe, ki delajo proti tebi. Ne vedo za kaj gre, ni jim jasno, kaj jih čaka. Razloži jim svojo vizijo vas vseh, pokaži jim vašo skupno svetlobo. Ko bodo razumeli, bodo tudi sprejeli.
    ?!
    Med pisanjem sem zagledala trmasto punčko v meni. S prstom v ustih je gledala v tla in drsala s stopalom po parketu. Potem se je njena energija spremenila, prst je dala iz ust in radovedna čaka, kaj bo.


    * * * * *

    Že nekaj dni pišem po 12 do 15 ur na dan. In vmes me zagrabi, da vstanem kot strela in se grem sprehodit. Včeraj zvečer sem doživela poseben sprehod v dežju. Sprehajala sem se v posebnem stanju zavesti, ki je hvaležnost in, ki je molitev. Bila sem sprehod, ki je v stiku z Materjo Zemljo čiščenje in zdravljenje. Že na Rožnik sem imela navado hoditi po podporo in po odgovore. Ta stik z Zemljo se je še okrepil v zadnjih treh letih na bližnjih poljih, kjer zdaj živim. V spominu na sprehod mi drgetajo roke, ko pišem, in vse se trese v meni.

    Navadno Zemljo glasno pozdravim, zahvalim se za mir in stabilnost in za vse, kar me ne podpira in mi bo Zemlja na sprehodu potisnila gor in ven skozi hrbtenico. Tokrat sem začela govoriti drugače. Nenamerno sem vstopila v molitev in bistvo, za katero sem prosila, je bilo novo.

    Ljuba Zemlja! Pomagaj mi v sprejemanju energij, v katere vstopam. Na pragu novega stojim že nekaj časa. Obiram se in obračam nazaj, bojim se, pa ne vem natanko katerih energij. Vem, da jih ti poznaš bolj od mene. Tudi ti doživljaš spremembe, povezane z novimi energijami prihodnosti, ki so milost za nas vse. Ampak čudno znane so te energije prihodnosti. Vem, da so iste, kot jih poznamo iz daljne preteklosti. Čutim jih, poznam in vem (zato sedaj jokam). Rada bi se jih veselila in v njih zaživela, pa se jih moje celice bojijo. Ti si mi dala to delo, zato mi lahko pomagaš. Strah je razlog za moje obotavljanje. Pomagaj mi ga preobraziti. Potisni ga gor in ven, pomagaj mi, da bo šel, Mati Zemlja.

    Spomini preteklosti so močni in dvigajo glavo. Režejo trdnost mojih temeljev, načenjajo mojo stabilnost. Ne bom več jedla sladkarij, ne bom več delala proti sebi. Spoznala sem smisel in prepoznala učenje zadnjih let. Na nov način se zavedam svoje energije in energij okrog mene. Mihael pravi, da ljudje končno vstopamo v energije in stanje zavesti, ki se jih spominjamo iz Lemurije in Atlantide. Nikoli me nista zanimali, zdaj pa sta naenkrat tukaj, tako pomembni zame. Na pragu istega opolnomočenja, ki smo ga že živeli, smo. Vzporedno s tem pa se spominjamo, kako se je to končalo…

    Ne izbiram zaključka, Mati Zemlja. Ne izbiram samo življenja. Izbiram izpolnjeno, veselo in strastno življenje. Izbiram nebesa na Zemlji zase. Dokončno želim opraviti s preteklostjo. Očitno sem opravila s preteklostjo tega življenja, da sem se znašla v poračunavanju energijskih dolgov z bližnjimi in daljnimi predniki in zdaj z daljnimi civilizacijami. Razumem, da gre samo za moč, ki se jo spominjam in zdaj bojim. Živela sem jo že in vem, kako se je končalo.

    Opuščam staro. Preobražam vse spomine na uničenje napredne civilizacije, ljubeznive in ljubezni polne Lemurije in tehnično napredne Atlantide. Vse to je pretekost. Osvobajam se sebe stare in se odpiram najvišji svetlobi moje prihodnosti. Hvala za pomoč, Mati Zemlja.

    Hvala, ker pri vsakem koraku skozme potiskaš vse ovire in sidra, ki me držijo nazaj.
    Hvala, ker mi pomagaš ostati hvaležna v tem izjemnem vozilu, ki je moje telo - najboljše, najlepše močno vozilo, ki tako učinkovito deluje na nekaj skodelic riža na dan. Tako krepko in gibčno pa lepo in gladko telo imam. Mati Zemlja, hvala. Pomagaš mi, vem, da mi. Hvala za tvojo stabilnost in za novo zaupanje, za moč in za samozavest.
    Hvala za nov močen občutek varnosti in za vedenje, da je prostor, v katerem sem, v resnici razlog, zaradi katerega sem na Zemljo sploh prišla. Na vratih sem in izbiram vstop. Tokrat ljudje Zemlje ne bomo uničili. Pomagaj mi prepričati celice, da stojimo pred vrati v dokončno svetlobo, v mir, v veselje in strast.

    Izbiram strast, čeprav se jo moje celice bojijo! (Ulile so se mi solze) Samo nekaj tednov sem dihala strast Boga, pa sem se znašla - opečena. Nekaj malih opeklin imam. Dva temna madeža imam na roki zato, ker sem izbrala strast Boga!

    Za kaj se kaznujem? Kako da si ne dovolim izkušati strasti na vseh ravneg bivanja? V temle pisanju in prisotnosti, ki jo čutim, čutim največ strasti. Prsni koš mi gori in vroče mi je, da je veselje. Sem že skozi, vem, da sem. Izbiram še več strasti v mojih besedah in v delu, pa v hoji, v gibanju in plesu… Želim si strasti pri pospravljanju in čitanju, v druženju, čustvovanju in razmišljanju, izbiram strast v intimnosti.


    Bernarda, vse celice smo Bog in nismo drugačne od Boga. Kokreiramo nebesa na Zemlji, zato da bomo to učile ljudi, ki bodo to izbrali. Vse celice se v tukaj in zdaj odpiramo strasti in veselju Boga v novem prehodu v najvišjo svetlobo. V prehodu, ki zagotavlja živeti dušo na vseh ravneh. In hvala vsem mojstrom in angelom, energijam enosti in ljubezni Boga, drugim bitjem Svetlobe, ki nam pomagate. Zemlja in Merlija in Svaha, hvala. Amen.


    Za vse to sem prosila Zemljo, za to sem se ji zahvaljevala. Potem sem jo prosila, da se posebej pozorno z mojo energijo dotakne Nušinih stopal, prvič ko bo stopila nanjo. Nuša je spet začela delati s prvo čakro (že nekaj let sama dela delavnico Ozaveščanja, eno za drugo) in se več sprehaja od Rožne doline do Kosez. Ljuba Zemlja, daj ji občutek nove stabilnosti in trdnih temeljev. Prišepni ji, da jo cenim in spoštujem. Saj ji to povem; spomni jo še ti.

    In Zemlja, dotakni se stopal moje mame. Povej, da ji čestitam za vso prehojeno pot tega življenja in za prostor, v katerem je sedaj. Daj moji mami mir, ki ga išče. Daj ji gotovost, da je vse v življenju naredila prav. Da so prostor in čas ter stanje, v katerem je, tisti najvišji in najboljši zanjo in za nas, ki jo imamo radi. Spomni jo, da jo imam rada tako kot je. Saj ji to povem; spomni jo še ti.

    Moj oče se od nekdaj rad sprehaja. Daj mu občutek varnosti, jasnosti in zaupanja v vsakem njegovem koraku. Vsakič, ko mi dovoli v svoj prostor, mu povem, da ga imam rada; spomni ga na to še ti.

    In spomnila sem se vseh Zemljanov. Ča se zavedamo ali če se ne, se stalno obračamo nate, Zemlja. Na vsakem sprehodu in pri obdelovanju vrta, pri vsakem pogledu na rožo ali drevo te prosimo za olajšanje naših bremen. Dvigni se sedaj k vsem žalostnim, razočaranim, nemirnim in k jeznim ljudem. Dvigni se k vsem tistim na klopcah ali tistim, ki tečejo, k tistim, ki vlečejo za seboj otroke ali žvižgajo svojim psom. Dvigni se jim po nogah z novim občutkom miru in vedenja, da je prav vse natanko tako, kot naj bi bilo. Da prav vse, v čemer ljudje smo, kar mislimo, govorimo in počnemo, deluje za naše najvišje dobro.

    Med tem mojim sprehodom je zelo deževalo, kasneje rosilo in potem se je zjasnilo. Ob nobenem odposlanem pismu nisem bila tako sigurna kot po tem sprehodu, da bo Zemlja vsa moja sporočila natanko taka kot sem jih oddala, dostavila naročnikom.


    * * * * *

    Današnji dan, Svaha? Vidim pero, ki piše in piše....

    Po sipinah puščavskega peska hodi utrujen človek. Vroče je in žejen je. Vendar je naveličanost večji dejavnik kot ostale biološke potrebe. Kamorkoli pogleda, vidi sipine peska v zlati svetlobi. Lep pogled, ampak po mesecih tele hoje človek ne ve ali bi sedel ali hodil. Smer pozna, ve, da je prava, samo prave motivacije ni. (Zeham) Daleč na levi in desni, pa precej spredaj zagleda malo pikico. Tam je nekdo, vendar mu ni do družbe. Vse mu je jasno, on ve. Kljub temu je naveličan. Iz peska se pojavi kača in z ne-da-se-mi-ukvarjati-s-teboj gesto zamahne nad njo, da izgine. Pojavijo se puščavska miška, čudna ptica in druge živali, pa mu nič ne pritegne pozornosti. Že dolgo ne. Lepo da ste tukaj, pa kaj? Niti vroče mu ni niti naporno, samo dolgočasno. Tele sipine so za prehodit in za njimi naslednje in naslednje.

    Pa že mora obstajati kaj bolj dinamičnega, kaj drugačnega….?
    Ne, dokler ne prehodiš tele puščave. Poleg njega stoji bela postava s palico. Tej se prikloni, tole je nekaj novega. Dve postavi sedeta skupaj, naenkrat pot dobi smisel. Popotnik ne dobi nobene nove informacije, samo bližino. Navdih, namen, olajšanje, veselje… Vse v eni sami bližini. Ja, seveda, naprej grem, se odloči brez izrečene besede. Kar naenkrat začuti novo energijo. Prisotnost je spremenila vse. (Jokam) Ko se začne spuščati mrak, se postavi počasi dvigneta in po nekaj korakih nadaljujeta pot vsaka v svojo smer. Na isti poti je naenkrat vse drugače.


    * * * * *

    V sanjah sem z otrokom med množico ljudi. Energija dogajanja je popolnoma ista kot pred tedni, ko sem se z malo dojenčico znašla na obali med veselimi ljudmi. Ista energija. Mala dojenčica je zrastla v kako petmesečno dojenko, ki je v mojem naročju vedra in mirna, lahka in nezahtevna, brez vsakega glasu. Spet imam isti občutek, da ni moj otrok, da samo skrbim zanjo. Zdaj je z njo lažje med ljudmi, ko ni tako zelo majhna. Po mili volji lahko klepetam in se družim. Popoldan je že, ko se zavem, da jo nisem nahranila ne previla, pa se otrok še vedno mirno smehlja. Hitro se zasučem in uspe se mi skozi stranska vrata izmuzniti v stranišče, pred katerim čaka dolga vrsta ljudi. Ko ji slečem hlačke, nič ne smrdi, tudi pokakana ni, samo mokra. In ta mokrota je nenavadno modre barve, tako da ima modre tudi nogice in trebušček. Ne vem kaj bi to bilo, ampak otrok se smehlja naprej. Torej je vse v redu.
    Očistiti bom morala tole, pomislim. In kje bom zdaj dobila plenice?


    Za moje pisanje, ki je moj otrok, gre… Baba, Mama, ljubi Jezus, Marija in Merlija. Posvečam vam svoje pisanje. Hvala, ker ga uporabljate za prho nove svetlobe in resnice, nove moči, blagoslovov in hvaležnosti, v katero vstopamo ljudje. Pisanje je maščevanje, sem nekje prebrala. Uporabite me za primerno očiščenje besedila, ki bo svetloba in sprejemanje. Izbiram dokončno preobrazbo Marije Magdalene v meni v svetlobo, ki Jaz sem. Izbiram najvišjo resnico za tole pisanje, da jo bodo lahko sprejeli vsi, ki so v njej sodelovali.

    V lanskem letu sem bila posebej ranljiva, ko me je rak zdravil in me na novo odpiral. Isto verjetno velja za Nušo in starše, pa na drugačen način za moje prijatelje. Namen mojega pisanja je predstavitev nove svetlobe, v katero zrasteš samo, ko greš skozi izziv. Svaha, hvala za pomoč, da bo knjiga nam vsem pomagala v tem prehodu. Da bomo laže spustili, ne pozabili. Vsaj jaz ne želim pozabit, rada pa bi spustila. Zato sem pripravljena biti potrpežljiva; spet in spet bom brala strani, črtala, popravljala in dodajala, dokler v knjigi ne bo svetloba, ki je volja Boga.

    Svetlobo bom prepoznala, ker mi jo boš pokazal tako, da bom razumela. Želim si, da bo takrat moj sanjski otrok odrasel, samostojen, živ, svetel, zgovoren in vesel. Amen.


    * * * * *

    Igrati poskušam v športnem timu skupaj z mlajšimi fanti v čeladah. Lahko bi bil ragbi, vendar v igri ni nobene grobosti, samo odločnost in akcija. Edina ženska sem in precej nerodna, na igrišču sicer, vendar ne vključena v igro. Ne znajdem se.
    V naslednji sceni poskakujem skupaj s fanti v glasnem spodbujanju, nova igra se začenja.
    No, reče glas za bližnjo čelado, se ti še kdo smeji?
    Ne, odgovorim, presenečeno, osredotočena na energijo skupine. Ne vem, da bi se mi kdo kdaj smejal…


    Zbudila sem se okrog štirih. Zbudila tako, da vem, da ne bom zaspala nazaj. Kljub temu sem poskušala. Dihala sem ljubezen in veselje in potem Kristusovo zavest in Marijo Devico. Kakšen teden že spim s kristalom, v katerega sem vložila Elohimove programe. To jutro sem se dokončno prepričala o uspešnosti zdravljenja s kristalom. Vsake toliko časa se mi kakšna izkušnja večkrat ponovi, da jo dokončno sprejmem kot veljavno in učinkovito. Potem jo vključim v arzenal orodij in pripomočkov svoje duhovne kiropraktike. Ko gre za dogajanje v dojki, pa sem še vedno bolj negotova, kot ne.

    Raka v mojem telesu ni, to vem. Cista, ki je do lanske pomladi zrastla v večji tumor, je dojko razdelila približno tako, kot da bi iz nje izločil krhelj tkiva.Tumor je bil res večji od dveh centimetrov, sestavljalo ga je zgoščeno tkivo dojke, precej trdo in s skoraj ostrimi robovi. Koža se je na zunaj nagubala in oblika dojke spremenila - pod določenim kotom je bila dojka videti čisto ravna namesto zaokrožena, bradavico pa je malo potegnilo v levo. Po lanskoletnem očiščenju telesa se je tkivo popolnoma zmehčalo in avgusta lani je od tumorja ostal majhen mehek gumbek, manjši od nohta na mezincu in zelo tanek. Tak je bil kot majhen mehek obliž, zato zdravnica tudi ni predlagala punkcije, saj je otipala, da ne bi bilo kaj punktirati. Bradavica se je skoraj čisto poravnala, koža pa je ostala malo nagubana, kot da jo od noter nekaj vleče k sebi. Pred slabim letom sem zdravnici na kontrolnem pregledu rekla, da bom delala na tem, da bo cista čisto izginila, da se bo popolnoma zmehčala, zlila s preostalim tkivom dojke. Delati pa sem začela nasprotno, začela sem jesti sir in čokolado.


    Tako se je v moji dojki tole leto marsikaj dogajalo. Že spomladi sem špekulativno skušala ugotoviti, v kolikih dneh moje telo odgovori na sabotažo telesa. Jedla sem izmenično sir in čokolado - koncentrata sladkorja in beljakovin, ki neposredno hranita tisto, kar bi pametna ženska, ki je imela raka, želela pozdraviti. G. Michio Kushi v eni svojih knjigi ugotavlja, da po ozdravitvi raka na dojki ostanek ciste lahko ostane in se potem operativno odstrani. Potem ko ozdraviš raka, je tak poseg res malenkost. Zame je pomembnejše moje vedenje in izkušnja, da se cista s primerno hrano in molitvijo z lahkoto sama "raztopi". Še vedno popolnoma zaupam spoštovanemu gospodu Oshawi in filozofiji makrobitoike. Še bolj pa zaupam svojim izkušnjam lanskega leta. Narava je popolna!

    Ugotavljam, da je bil čas za materializacijo neprimerne hrane v telesu jeseni in pozimi precej daljši od tega zdaj. Lastno izdajstvo, ki ga demonstriram s hrano, se v življenju izrazi v manj kot enem dnevu, praktično takoj, v telesu pa v kakšnih dveh do treh dneh. Moje telo na čokolado, semena ali sir reagira v črevesju in v dojki. Pred meseci je bil čas do spremembe v dojki dosti daljši. Res pa je tudi, da sem spomladi imela več delavnic. Na vsaki sem se sproti pozdravila, saj delavnico v skladu z mojo molitvijo vodi Sveti Duh, ki edini ve, kaj potrebujemo. Pred odhodom na tečaja zdravljenja Svaha je bila cista v dojki zmerno povečana in trša. Drugi teden, ko je bil učiteljski tečaj, sem ugotovila drastično izboljšanje stanja v dojki in očeh (ki izražajo celo telo). Potem sem v Ameriki začela jesti večje količine tahinija, pomeni da sem z beljakovinami spet hranila tumor. Vsega tega sem se začela bolj zavedati po duhovnem zdravljenju na Gerovi delavnici. Tam me je ves drugi dan bolela dojka, natanko tako ko me boli, ko z dlanjo na njej diham Kristusovo zavest. Natanko tako kot prvo noč, ko sem spala s steklenico zale, ki jo je lansko leto "obdelal" gospod Štefan. Po Gerovi delavnici sem ugotovila izrazito spremembo v dojki, tkivo se je zmehčalo, dojka okroglo oblikovala. Krajša, samo nekajdnevna samodestrukcija po delavnici se je v telesu izrazila v parih dneh in preljubi Turoff je bil upravičeno hud.


    Vsakič, ko sem v dojki začutila spremembe na slabše, sem spala z dlanjo na njej in dihala Kristusovo zavest. Če je dojka zdravljenje potrebovala, me je bolela, sicer ne. Nekajkrat sem se ponoči zbudila zaradi bolečine v dojki in ugotovila, da spim z roko na njej, čeprav to ni bil položaj, v katerem sem zaspala. Po vrnitvi iz Anglije sem bila z lahkoto samo na rižu. Telo, um in duh so bili za to očitno hvaležni in riž bom jedla, dokler bom čutila, da telesu paše. Ko sem pred desetimi dnevi ozavestila namen za ponovno kontrolo na onkologiji, sem za par dni takoj padla na semena, sladoled in sladkarije. Dojka tokrat na to ni odgovorila.


    Nuša mi je iz Češke prinesla prelep rožni kristal s predlogom, da si z njim masiram dojko. Zanimivo, da je to omenila, ker se o moji dojki ne pogovarjava in ne ve, kaj se v njej dogaja. V eni od jutranjih dihanj Marije, veselja in strasti sem segla po kristalu, si ga držala na dojki in dihala naprej. Učinek je bil izjemen. Dojka se je v nekaj minutah na novo zmehčala in cista zelo zmanjšala. Hvala! Postalo mi je jasno, da cisto resnično lahko "raztopim".

    Spet sem imela triurno delavnico duhovnega zdravljenja. Zdravljenje Svaha in duhovno zdravljenje sta moja izbira! V nočnem dihanju sem presenečena otipala precej večjo in tršo cisto z bolj določenimi robovi. Dojka je bila spet v notranjosti razdeljena kot bi manjkala rezina tkiva, bradavica se je pomaknila bolj v levo. Kriza zdravljenja, sem ugotovila. Dihala sem naprej, za kristal si nisem vzela časa. Zato sem se zbudila danes ob šitirih. Na dojki sem držala kristalno kroglo, v katero sem pred meseci vnesla Elohimove programe in v prsni koš vdihovala Kristusovo zavest in izdihovala Mati Marijo. Bolečina je prihajala in odhajala v valovih, neodvisno od moje koncentracije. Fizično stanje v dojki se je spreminjalo iz trenutka v trenutek. Tako kot vedno se, če delam z namenom in osredotočenostjo. Ugotovila sem tudi, da je zdravljenje določeno z energijo, ki prihaja skozi mojo dlan in kristal, ne s kristalom. Najbolj učinkovito je zdravljenje z dlanjo in kristalom skupaj, manj sama dlan in za učinek samega kristala na dojki nisem sigurna.


    * * * * *

    Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (29. del)

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • (1. del)
  • Korenine prihodnosti - ...
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20040922171631931

    No trackback comments for this entry.
    Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (28. del) | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,50 seconds