| 
 Življenje je živo in tako ga moraš tudi živeti. Kaj naj bi to pomenilo; dogaja se, ves čas se dogaja, vsak trenutek te sooča z novimi in novimi spremembami, novimi in novimi izzivi. Ne zato, da te zatira, ne zato, da te obremenjuje, ne zato, da te ubija... ampak, da se razvijaš, da rasteš, da se učiš, da začutiš veselje, radost, zadovoljstvo, srečo, ljubezen, ko jih rešuješ, se spopadaš z njimi... skratka, da živiš. Naj te ne bo strah izzivov, preizkušenj, prihodnosti. Ko boš storil prvi korak vanje, se bo strah razblinil. Ne boj se reakcij drugih, ko gre za tvoje življenje. V tvojem življenju si ti najpomembnejši, tvoja odgovornost je, da ga živiš tako, da zadovoljuje tebe in tvoje potrebe... psihične in fizične. Spoštovati in živeti vrednote, kot so iskrenost, spoštovanje, ljubezen, nežnost, ponos.... moraš najprej zase. Biti iskren do sebe, se spoštovati, ceniti, ljubiti sebe, biti nežen do sebe, ponosen nase... je zapoved. Ko jih boš udejanjal do sebe, jih boš udejanjal tudi do drugih.
Življenje ti je dano, podarjeno, zato je tvoja dolžnost, da si do njega spoštljiv, da ga ljubiš in ceniš. Sliši se ceneno in oguljeno, vendar je res; kakršen si do sebe, taki bodo drugi do tebe. Če se boš imel rad, če boš ponosen nase, če se boš cenil, če boš samozavesten, če boš vesel... bodo opazili in to cenili tudi drugi.
Prav je, da razmišljaš o sebi, da obiskuješ delavnice, da se učiš, da skrbiš za fizično kondicijo. Ne bodi pa sam, ne zapiraj se v samoto. Človek je socialno bitje, potrebuje družbo, potrebuje stike, zabavo, norčije. Včasih, ko potrebuješ pogovore s samim seboj, moraš biti sam, sicer pa samota ni primeren partner ljudem.
Ne boj se, stopi v življenje. Ne pusti mu, da te čaka.
en_bk |
NE ZAMUDITE
Življenje je živo
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 10. oktober 2004 @ 19:15 CEST
te moram pohvaliti, saj si tako lepo opisal kako mora človek vnašati smisel v svoj lastni obstoj. Več človek ve o sebi, bolj mu je jasno kaj nosi v sebi, več podob si ustvarja o sebi in svojem mestu v svetu, več ve, več razlag ima na vsa vprašanja in odgovore, ki jih potrebuje za življenje. Prav prikrajšanost glede smislu življenja za človeka je najbolj usodna odtujitev. Če ni enotnosti in zanesljivosti kateri je pravi smisel življenja, je to isto kakor nepoznavanje, izgubljenost, prikrajšanost smisla samega. Eksistenčna praznina ali izvotlitev življenja in je nekaj najbolj tragičnega. Prava svoboda ja zavedanje vsega tistega, kar si ti tako lepo naštel in opisal. Človek se mora identificirati s pozitivnim mnenjem, ki ga ima o samem sebi. Človek mora zaupati vase in se zavedati svoje kulturne ustvarjalnosti. Le tako raste človek s stavbo kulture, le tako se subjektivni človekov duh razodeva v svetu in tudi objektivira. Vsak človek je v jedru ustvarjalno bitje. Človek se mora čuti znotraj človek v celoti, bivati mora v sebi po stavbnem načrtu, ki ga je dograjeval in uresničil. To oduševljeno gledanje sebe, brez okrnitve, nam omogoča, da se doživljamo celostno. Pogosto napačno menimo, da človek prihaja kot celotno bitje iz notranjščine svojega telesa, kot da prihaja glasba z notranjščine radia. Nikako glasovi iz radia prihajajo iz orkestralne enotnosti številnih nadarjenih glasbenikov, tako prihaja človek kot celota ne iz telesa, temveč iz celotnega stvarstva, zato je človek nosilec duševnega življenja stvarstva v sebi in vse kar je zunaj njega razruši, če mu jemlje dušo. Življenje je živo, edinstveno in neponovljivo.
Moramo ga ceniti in prav uresničiti.
Hvala za lep prispevek, lep pozdrav tebi
Tatjana