Na en lep, topel pomladni večer, dva mogoče, ali pa kdaj drugič, ko sem ob ribniku razvajal ivanjščico cvetličnega vzorca z žabjim koncertom v čast ljubezni, mi je Konfuzij, moj prijatelj, dejal:
"Bk, tvoje pravice se končajo tam, kjer se začnejo pravice drugega".
Sem se zamislil. Hja, ni lahko nekomu povedati, da ga ne maram, da me grize zavist, ker je zadovoljen s seboj, ker dela, kar ga osrečuje, ker ve, kar jaz ne vem ali nočem vedeti, ker prenaša udarce bolje kot jaz, ker verjame, ker je velik, ker..., ne da bi ga pri tem žalil, poniževal, omalovaževal, prizadel, ..., ko pa tako paše, če mu uspem izbrisati nasmeh z obraza, razvrednotiti njegova prizadevanja, ga omajati v njegovi veri, mu ubiti lesk v očeh, ga zadeti v srce, ga poteptati v blato svoje ničevosti, ga raniti...
Žabji koncert v čast ljubezni je donel v toplem pomladnem večeru.
Na en lep, topel pomladni večer, dva mogoče, ali pa kdaj drugič, ko sem ob ribniku razvajal ivanjščico cvetličnega vzorca z žabjim koncertom v čast ljubezni, mi je Konfuzij, moj prijatelj, dejal: 
