Dragi Stojči,

ta tvoja pesem sodi v ožji izbor tvoje poezije in mi je žal, da ni objavljena na prvi strani pozitivk, ker je zares prvenec. Ima vse prvine čudovite lirično refleksivne erotične poezije, ker je njeno sporočilo nauk o ljubezni. Povzdigne srce in njegova semena v dragocenost z najvišjo vrednoto bivanja, ki se jasno odraža kot tvoja intimna izkušnja, kot tvoj čustveni svet, kot tvoja duhovna eksistenca, usmerjena v lastno notranjost, iz katere izhaja vse, ne samo življenje v ožjem pomenu, temveč tudi v tisto notranje življenje, ki je zavest, lepota, sožitje in ljubeča povezanost z vsem stvarstvom prek srca. Srce nastopa kot veliki "Sejalec" človeške njive duha z vso tenkočutno zmožnostjo za vživljanje v duševnost človeka. Pesem daje slutiti kako reven je človek, ki se ne zaveda svojih semen, ki jih ne zna najti v sebi, čeprav je ustvarjen z njimi. V vsakem človeku ležijo nekje v globini semena, le s poglabljanjem vase jih mora najti, izbrskati iz duše in jih vsejati v svoj individualni tloris na stanju dosežene harmonije negovalca duha. Srce zna preseči notranji spor med naravo (nagonom) in duhom in doseže polariteto duha in narave, razuma in čutov, askeze (zdržnosti, samozatajevanja, krotitev čutnosti, spokorništva in kreposti) in Erosa, ki se z veliko začetnico povzdigne v boga ljubezni, ki biva v nas. Celotna pesem govori o poti v notranjost, v njej človek spozna in sprejme enovitost bivanja vsega bivajočega onkraj navideznih nasprotij, ki jih je mogoče razrešiti samo z ljubeznijo. Srce je vedno praznično razpoloženo, če reši notranja protislovja in sledi novim prizadevanjem. Pomembna je ubranost med svojim bistvom in svetom. Pri vsem tem pa pesem ne pozabi tudi na iskanje poti vzgoje srca, ki vodi h humanističnemu idealu skladne osebnosti, ki je neobhodno potrebna vsem ljudem. Pesem ne govori o slabi vesti, žalosti, kesanju in prepovedanih stvareh. Pesem je eliminirala duševno pohabljenost in spodbuja samouresničevanje prek vseh nebrzdanih strasti v čutnosti srca, ki ni brez duha, ničesar ni opustošenega v njem, srce se povzdigne v popolnost. Iz pesmi ni težko razbrati, da si nekoč zapustil domačo hišo in se napotil iskati svoje srce, svojo lastno resnico. Spoznanje tvojega srca in stik z njim ti je prihranilo številne zmote in trpljenje. Ritmična razgibanost tvoje pesmi človeka pripelje in postavi v razpoloženjski krog, v avro pozitivne energije tvojega srca. Ob tvojem srcu človek lahko poglobi še eno razsežnost, namreč čuti se povzdignjenega zaradi tvoje odkritosrčnosti, v kateri začuti lepe vzvišene in čiste ideale in lepoto zamolčanih resnic, ki te v resnici obdajajo, da jih vsakdo lahko vidi. Življenje je magično gledališče, v katerem igra srce glavno vlogo. Srčna svoboda je hkrati samotnost bivanja. Srce se izraža kot gojena sobna rastlina na sončnem oknu, ki jo zalivaš in neguješ, da v njej vznikne vsa globalna sila, svet resnice in lepote. Oh, kako je to srce sposobno sprejeti samo sebe, svoje iskanje, svoje trpljenje, svoje vzpone in padce s tem, da prav končne harmonije ni nikoli deležno, temveč nenehno kot samohodec in posebnež na svoj način doživlja svoja semena, svoje obrede in vsebine vseh tistih iger, ki mu spodbujajo ritem življenja. Nenehno se prižiga ta mala umetnina, ta najobčutljivejši element v službi človeka, v službi učenja in v službi smrti. Ko umre se poslovi od dogajanja in zapusti svetu vsa njegova vpletanja vanj. Koliko nedorečenosti bi še rado povedalo, koliko pučnih stvari bi še rado izrazilo, na kakšne prilagoditve je vse pripravljeno. Srce spada v najbolj dvomljivo in sporno resničnost, saj nikoli ne vemo kdaj je živo in kdaj resnično umre. To srce je nekje čudaški učenjak na svoj način, saj se kar naprej dopolnjuje še z eno razsežnostjo: za seboj zapusti vse kar je čutilo, izrazilo in napisalo. Da, to je brez pridržka pesniško srce! Ko oriše in napiše vso anatomijo Stvarstva bi še vedno rado nekaj povedalo, spravilo bi rado v sentezo vse minljivo v neminljivo stvarnost. In pesniškemu srcu to zares tudi uspeva. Čista blaženost, ki jo črpa pesnik iz prisluškovanja harmonije svoje notranjosti in jo izsanja z veličastnimi sanjami, ki odpirajo nebesa, prevzame dušo z milino in užitkom, da človek premaga osamljenost in začuti srce v sebi kot vzvišen simbol.

Ta esej o srcu je posvečen tvojemu srcu, ki nam je posvetilo tako lepo pesem. To srce prebiva dneve na visoki sončni skali in prepeva kot ptica v višavah sredi hrastovega gozda in se spogleduje z visokimi gorami in pred njim se razteza samotna tišina, ki se dviga kot samotno obzidje. Duševni mir in duhovne moči tvojega srca te ne bodo nikoli zapustili.

Lep pozdrav od tvoje duhovne prijateljice

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]