Naš duhovnik je vsako deklico otipaval po ramenih in ščipal za lica

Cerkev je v vsej svoji zgodovini skušala nase vezati ljudi na različne načine. Včasih so to delali s fizičnim nasiljem, danes uporabljajo bolj psihološke prijeme, recimo z vzbujanjem krivde. Mnogi ljudje, ki želijo izstopiti iz te institucije, denimo morajo od svojega duhovnika poslušati neokusne žaljivke in pripombe, da bodo z izstopom sklenili pogodbo s hudičem in šli v pekel. Podobno kalvarijo že tri leta doživlja Janja Škrjanc iz Šenčurja, ki ji g. Primožič, župnik iz Moravč nikakor noče izdati potrdila o izstopu. Očitno je zadeva zelo resna, saj je Škrjančeva v iskanju svoje pravice celo pripravljena vložiti tožbo. "Ljudje bi se morali vprašati, koliko so sploh svobodni v tej instituciji, če ne morejo na demokratičen način izstopiti iz nje. S tem pravzaprav svojim vernikom odrekajo svobodno voljo, ki je osnovna božja pravica. Jaz želim, da me cerkvena institucija izbriše iz vseh njihovih evidenc, kajti dokler sem včlanjena, imam občutek, da še vedno podpiram to organizacijo," pravi Škrjančeva.

Zakaj ste se odločili za izstop iz krščanske cerkve?

Pravzaprav nikoli nisem prostovoljno vstopila v cerkev, saj so me krušni starši pri osmih letih krstili proti moji volji. Podlegli so splošnemu prepričanju na vasi, da mora biti vsak otrok obvezno krščen, sicer je lahko nekaj narobe z njim.

Pa vendarle je moral obstajati globji razlog, da ste zahtevali potrdilo o izstopu iz cerkve?

Zagotovo. Že kot otrok nisem prenesla cerkve, saj me je v njeni notranjosti vedno obšla slabost, tako da sem pogosto celo bruhala. Ko sem v tistih trenutkih skušala pobegniti iz maše, me je moja druga krušna mati vedno zagrabila za lase in zadržala v klopi. V osnovni šoli so me prisilili, da sem hodila tudi k verouku in tudi tam sem doživljala zelo boleče trenutke. Spomnim se, ko smo se pripravljali na birmo, je naš duhovnik vsako deklico otipaval po ramenih in ščipal za lica. Vedno, ko sem mi je približal, me je spreletela groza in v mislih sem si ponavljala: Kaj bi dala, da mi ne bi bilo potrebno biti tukaj?

Kaj vam še ni ugajalo v tej instituciji?

V puberteti, ko človek razvije lastno mišljenje, sem se vedno bolj začela zavedati slabosti cerkvene institucije. Šlo mi je na živce, ko nam je župnik govoril, da moramo hoditi k spovedi in se kesati svojih grehov, medtem, ko nas je on lahko otipaval in se še na druge načine neprimerno obnašal do nas. Prav tako mi niso bili všeč ljudje pri maši, kjer so naučeno izgovarjali neke molitvice, zunaj pred cerkvijo pa so se zbrali in grdo govorili o svojih sosedih in sovaščanih. Kljub svoji mladosti, sem intuitivno začutila, da to ni Božja volja, zato sem po osnovni šoli prenehala obiskovati cerkev.

Ali ste odtlej povsem prekinili zvezo s cerkvijo?

Samo do poroke, ko so me sorodniki prepričali, da zakon brez cerkvene poroke ne bo srečen in da lahko tudi otroci zbolijo. Njihovemu pritisku sem podlegla tudi pri rojstvu prvega otroka, ki sem ga dala krstiti, vendar sem mu kasneje pustila povsem svobodno voljo glede vere. In lahko rečem, da v življenju še ni prestopil praga cerkve. Pri rojstvu drugega sina pa sem že bila duhovno dovolj močna, da sem se uprla vsem pritiskom, čeprav mi je moja teta grozila, da bo otroka dala na skrivaj krstiti. Na vso srečo te grožnje ni uresničila.

Kako pa so se začeli zapleti pri izstopu iz cerkve?

Pred tremi leti sem se odločila za izstop iz cerkvene institucije. Pisala sem g. Primožiču, župniku v Moravče, kjer sem bila krščena, in ga zaprosila za izstop. Ker dolgo nisem prejela nobenega odgovora, sem ga poklicala po telefonu. Nisem pričakovala, da bo tako grob. Med drugim mi je rekel, da mi ne more dati pismenega izstopa, kajti vsak izstopajoči sklene pogodbo s hudičem in gre v pekel. Kasneje sem ga še večkrat poklicala in nikoli ni želel prisluhniti mojim željam. Enkrat je celo prekinil zvezo.

In kaj ste potem storili?

Potem sem svojo težavo izpostavila v Nedeljskem dnevniku pod rubriko "pisma bralcev" in ogromno ljudi mi je pisalo ter me podprlo v mojih prizadevanjih za izstop iz cerkve. Toda, ker še vedno nisem dobila odgovora od župnika, sem zadevo predala odvetniku Vladu Beganu, ki bo poskušal rešiti zaplet. Do sedaj cerkev še ni hotela zabeležiti mojega izstopa iz cerkve in mi izdati ustreznega potrdila. Če cerkev ne bo upoštevala svojega cerkvenega in državnega zakona in me ne bo izbrisala iz svojega članstva, bom zoper njo preko odvetnika vložila tožbo.

Kako se počutite ob dejstvu, da imate toliko težav z izstopom iz cerkve?

Cerkev je v vsej svoji zgodovini skušala vezati nase ljudi na različne načine. Včasih so to delali s fizičnim nasiljem, danes uporabljajo bolj psihološke prijeme, recimo z vzbujanjem krivde. Ljudje bi se morali vprašati, koliko so sploh svobodni v tej instituciji, če ne morejo na demokratičen način izstopiti iz nje. S tem pravzaprav svojim vernikom odrekajo ne samo svobodno voljo, ki je osnovna božja pravica, pač pa tudi kršijo osnovno ustavno pravico Slovenije o samoopredelitvi. Jaz želim, da me cerkvena institucija izbriše iz vseh njihovih evidenc, če ne drugače s pomočjo demokratične države, kajti dokler sem včlanjena, imam občutek, da še vedno podpiram to nedemokratično organizacijo.

Kaj pa bi svetovali vsem staršem?

Staršem svetujem, naj ne krstijo svojega otroka in tako izpolnijo ustavno pravico otroka o samoopredelitvi, sicer bo lahko kasneje imel podobne težave kot jaz in mnogi drugi ljudje, ki ravno tako želijo izstopiti iz cerkve, v katero so jih včlanili proti njihovi volji in so jim tako, ne da so oni vedeli, odvzeli pravico o samoopredelitvi. Tako bodo otroku pustili svobodno voljo in on se bo lahko kasneje sam odločil za krst, če bo kdaj v življenju začutil to željo. Prepričana sem, da je to najbolj pošteno do otroka.

Omenili ste tudi druge ljudi, ki so želeli izstopiti iz cerkve. Kakšne so njihove izkušnje?

Mnogi med njimi so imeli z izstopom podobne ali celo hujše probleme kot jaz, vendar ko so župnikom zagrozili s tožbo, se je kmalu vse uredilo. Skoraj vsem pa so najprej govorili, da so antikristi in da bodo z izstopom predali dušo hudiču. Nekaterim so tudi rekli, da se jih skuša polastiti kakšna sekta. Ob tem sem razmišljala ali niso pravzaprav vsi člani katoliške cerkve včlanjeni v sekto, kajti ena od glavnih značilnosti sekt je to, da te guruji na najrazličnejše načine skušajo vezati na svojo organizacijo.

Kakšna je po vašem mnenju prihodnost krščanske institucije, če bo še naprej na takšen način skušala vezati ljudi nase?

Duhovna zavest človeštva se dviguje in vedno več ljudi spoznava, da je v cerkvi govora, npr. v mojem primeru, o katoliškom bogu, ne pa o Bogu Stvarniku. Katoliška cerkev je po mnenju mnogih zgodovinarjev in razmišljujočih svobodnih ljudi v največji meri odgovorna za vojne, ki so bile v zadnjih 1700 letih, kajti bila je etično-moralna institucija vladajočih sistemov ali pa je bila sama vladajoči sistem, kar seveda pomeni, da se je aktivno odločala za vojne. Zgodovinsko dejstvo je, da so institucionalne Cerkve, kot npr. katoliska, ki zase trdi, da je naslednica Jezusa iz Nazareta, že od same svoje ustanovitve, milanskim ediktom od 313. leta prinašale samo trpljenje, težave in smrt tako ljudem kot živalim in naravi. Spomnimo se samo križarskih vojn, srednjega veka, tako imenovanega sežiganja čarovnic, spomnimo se masakra katoliških Hrvatov nad pravoslavnimi Srbi med letoma 1941 in 1943 v Jugoslaviji; za zadnji omenjeni zločin se je v Banja Luki skušal opravičiti sedanji papež in to proti volji hrvaskih skofov. Skoraj neverjetno je, kako lahko neka organizacija, kot npr. katoliška cerkev, skoraj dva tisoč let ubija, preganja in, kot v času inkvizicije, masakrira ljudi in živali, ne da bi se širša javnost temu mogla zoperstaviti in to v imenu kneza miru, Jezusa Kristusa.

Omenili ste tudi pobijanje živali v imenu katoliške cerkve. Vam je tudi tu cerkev stopila na žulj?

Kot dolgoletna vegetarijanka in članica Društva za osvoboditev živali in njihove pravice seveda nikakor ne morem podpirati Katoliške cerkve, saj bi s tem podpirala nepojmljivo mučenje in pobijanje živali. Katoliška cerkev namreč trdi, da zapoved Ne ubijaj velja samo v odnosu do človeka. Živali po nauku Katoliške cerkve nimajo duše. Kdor pogleda živali v oči, bo hitro ugotovil, da je takšen cerkveni nauk glede živali le ena od dogem, ki nimajo ničesar opraviti z resničnim življenjem. S tem, ko so jim odrekli dušo, so jim odvzeli tudi dostojanstvo. Po nauku Katoliške cerkve je zakonito uporabljati živali za hrano in izdelovanje obleke. Zakonito je, da živali pomagajo človeku pri razvedrilu. Če obstajajo v pametnih mejah, so medicinski in znanstveni poskusi na živalih naravno sprejemljivi postopki, še piše v katekizmu te cerkve. Katoliška cerkev podpira tudi lov na živali. Lovci z blagoslovom cerkve samo v Sloveniji pobijejo letno več deset tisoč živih bitij. Katoliška cerkev ima v ta namen celo svojo mašo, tako imenovano Hubertovo mašo, v okviru katere včasih celo blagoslavlja pobita živa bitja. Cerkev v razvedrilo ljudi podpira nepredstavljivo okrutne bikoborbe. Na splošno, grozljivo trpljenje živali Katoliške cerkve ne zanima. Katoliška cerkev pa ne preganja samo živali, temveč je preganjala tudi vegetarijance. V preteklosti so npr. tistim, ki se niso odpovedali vegetarijanskim "krivim učiteljem" vlivali tekoči svinec v grlo, srednjeveška inkvizicija je obešala ljudi, ki so odklanjali, da bi ubijali živali. Znane so tudi nekatere smrtne obsodbe nad prakristjani, ki so odklonili, da bi ubili kokoši.

Kaj bi se zgodilo, če bi katoliška cerkev začela spoštovati pravice živali?

Če bi Katoliška cerkev spremenila svoj nauk glede živali in bi jim priznala dušo ter s tem njihovo dostojanstvo, bi se položaj živali bistveno izboljšal. Tako bi tudi v odnosu do živali veljala Božja zapoved Ne ubijaj. S tem se ne bi izboljšal samo položaj živali, temveč tudi ljudi in celotne narave, saj pomeni npr. reja živali za prehrano oz. ubijanje živali dejanje, ki uničuje tudi naravo.

Če želite več informacij o tej zgodbi, pokličite Janjo Škrjanc na tel. 041 214 233!

Damjan Likar