odlično Stojči,
vsake sanje imajo pač svojo ceno. Tudi ti se nisi rešil nje v sanjah, ki je tvoja senca. Iluzije, sanja vedno povzročijo da je v takšnem stanju naša zavest razcepljena, čim se človek zbudi, razcepljenosti ni več.

Kitajski modrec Čuang Ce je o tem povedal takole:
" Nekoč sem jaz, Čuang Ce, sanjal, da sem bil metulj. Letal sem od cveta na cvet. Počutil sem se kot metulj in užival čisto radost nekega metulja. Nisem vedel, da sem Čuang Ce. Ko sem se nenadoma prebudil, sem bil spet cel Čuang Ce. Toda v prvem trenutku nisem vedel, ali sem bil Čuang Ce, ki se je sanjal, da je metulj, ali pa sem bil metulj, ki je sanjal, da je Čuang Ce."

Naša osebnost je pristranska, karšen je tudi svet, iz katerega je izšla: protisloven in razklan. Ker je osebnost pristranska, vzdržuje zmedo, razklanost in protislovnost. Njen lastni svet je zgrajen na temelju življenjskih protislovij. Tako lahko rečemo, da človek ne sanja le med spanjem, pač pa tudi v " budnem " stanju. Največkrat je mlad človek že zelo zgodaj ob možnost, da bi se lahko resnično prebudil. Njegova duša ogluši in njegov jaz se ujame v sanje. Včasih se zgodi, da ga kaj prestraši, tako da se kot Čuang Ce vpraša:" Ali sem to jaz ali pa je v meni nekdo drug?" Toda življenje gre dalje in " jaz" dela dalje, gluh je za glas duše, ki se trudi, da bi pokazala novo življenjsko pot. Tako človek zadovoljno sanja o blagostanju, sreči, miru, dobroti, ljubezni, Bogu in duhovnosti.

Še dalje prebiva v svojem malem svetu sebičnosti, osamljenosti in negotovosti. Izkuša vsa protislovja in jih sprejema, ker je" pač tako in nič drugače ". Toda bivanje v polju, polnem nasprotnosti, kjer pristranska zavest ne nakazuje nikakršnega izhoda, mi povzroča napetosti, ki se jih bo enkrat moral znebiti. Objektiven zmore biti le človek, ki prostovoljno ugaša svoj jaz-ego, da bi tako zavestno ponudil prednost božanski duši. Polagoma začne prepoznavati in zaznavati božansko resničnost, izkuša tudi edino pravo vodilo. Ker so njegovo mišljenje, občutenje in ravnanje osvobojeni ciljev, naravnanih na " jaz", lahko zgradi most do novega življenja.

S tem se misli na takšno objektivnost, ki pomeni človekovo sposobnost, da "resnično sliši in vidi ", opisi za takšnega človeka v takem stanju pa govorijo o " prebujenem ", " tistemu, ki je postal trezen ".

Tako nas nenehno spremlja božanska možnost, ki kot speče seme skrito leži v našem srcu, ko pa se enkrat prebudi, razpre vrata do prave človekove biti. V plemenitem in pravem pomenu besede zmore človek objektivno misliti in ravnati, saj se njegovo bistvo hrani z nesmrtnim življenjem. Ko se končno to zgodi, začenja človek spoznavati, kako omejeno je njegovo življenje, kako je ujet v mnoge podzavestne napetosti, ki neprestano delujejo nanj, ga vodijo in ženejo. Tedaj se v njem prebudi želja, da bi iztopil iz stanja pristranskosti, da bi dosegel duhovno svobodo. Za hojo po taki poti je potrebno uvideti, da je vsakodnevna resničnost za prvotno dušo le privid-iluzija, da je zanjo le navidezna resničnost.

Vplivi iz podzavesti, pa nam uvid vedno na novo zatemnjujejo s svojimi sencami. Kdor bi jih rad odgnal, bo moral ugotoviti, da se mu vsiljujejo le še z večjo močjo. Prek astralnega plašča, tistega dela zavesti, ki določa mišljenje, voljo in ravnanje, upravljajo s človekom. To se dogaja zlasti med spanjem, ker je naša zavest takrat rascepljena. Del zavesti, naravna na grobo snov, ostaja na snovni strani, bodisi dejaven bodisi nedejaven. Drugi del zavesti pa odide z astralnim telesom, ki med spanjem iztopi iz fizičnega telesa. Ker je naše mentalno telo največkrat še zelo malo razvito, je zavest v spanju malodane povsem v rokah astralne zavesti.
Tako ima prosto pot: preplavi zavest in izrine razvijajoči se uvid in čisto hrepenenje.

Takšno telesno spanje pa nikakor ni treznost duše, kot tudi zaprte oči ne pomenijo pravilnega videnja. Nasprotno, med spanjem se človek še tesneje povezuje z navidezno resničnostjo tustranega bivanja. Ta lokacija astralne zavesti leži v predelu vranično-jetrnega sklopa, točneje rečeno, v plexus solaris-v sončnem pletežu, ki večino ljudi usmerja in določa vse njihovo početje. To pomeni, da predvsem živijo iz svojih naravnih želja in nagonov, ne glede na to če so njihova srca in glave še tako kultivirane in je denimo njihovo srce še tako pretanjeno in njihov možganski sistem mentalno še tako dejaven.

Če hrepenenje po jasnem umevanju in po čisti, nepristranski zavesti ne izhaja iz čistega srca, bo človeka skozi življenje vodil temačni diplomirani zapeljivec.
lep pozdrav od Mirana.

[ Odgovori na to | # ]