NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Misel tedna   
    nedelja, 10. oktober 2004 @ 21:00 CEST
    Uporabnik: titanic

    * Zgodbe iz sebe





    Ko se vprašam: "Ali bi se poročila sama s seboj?"
    Mi je jasno, kaj je še potrebno narediti,
    da bom srečna.


    Titanic




      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja titanic
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20040915154745552

    No trackback comments for this entry.
    Misel tedna | 6 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Misel tedna

    Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 11. oktober 2004 @ 00:51 CEST

    Lepa misel, draga titanic. :)

    Resnično,
    kdor se ne poroči najprej sam s sabo,
    se ne more poročiti niti z drugim.

    Poroka s sabo
    je sicer lahko formalna,
    ampak če ni iskrena, je tudi ta samo banalna.

    Poroka s sabo,
    je tvoje odkritje notranje sreče,
    tiste sreče ki ni pogojna,

    tiste sreče,
    ki lahko sprejema in daje,
    ne da bi se spraševala kako.

    Poroka s sabo,
    je dihanje Njega, ki ljubezen si. :)

    ---
    stojči


    Misel tedna

    Prispeval/a: titanic dne ponedeljek, 11. oktober 2004 @ 15:10 CEST
    Pri odkrivanju skrivnosti, ki jih človek nosi v sebe, ko se še ne pozna, ko želi Živeti in se razvijati v duhovnosti sreči naproti, najde svoje pomanjkljivosti. Takrat si jih mora priznati, to pa je težko, saj ne gledaš več z rožnatimi očali sebe o ogledalu svoje notranjosti, ampak nastopi realnost.

    Kakšen človek sem?

    Začnem se spraševati kaj vsebujem, kako me drugi vidijo, kaj vse naredim, da bi ugajala drugim, ter bila tudi sama s seboj zadovoljna in se tako predvsem kazala. Ko vse te maske padejo ali si jih sami snamemo, se znajdemo nagi sami pred seboj in pred Bogom.

    Huda je ta prva izkušnja, ko se zagledaš kakšen si. Bolj ko človek želi natančno, kot z mikroskopom pogledati svojo notranjost, bolj najde negativnosti, ki jih je potrebno odpraviti. Takrat se lahko preveriš, koliko je v tebi poguma, da sebi priznaš, če si si všeč.
    Vprašaš se, ali bi se poročila sama s seboj? Sem res to, kar želim, da bi bil nekdo drug? Sem pogosto nečimerna in nezadovolja z okolico, morda tiranska? Kakšno me čutijo drugi?
    Vsa ta vprašanja si odkrito postavim in vidim kje na poti je potrebno še kaj pomesti in počistiti.

    Kot si, dragi Stojči ti napisal, se poročiš sam s seboj šele takrat, ko odkriješ notranjo srečo, ki je brezpogojna, taka, ki res, kot praviš, daje in sprejema brez spraševanja kako, zakaj, od koga, komu...

    To je res nekaj lepega in jaz bi se rada poročila sama s seboj pri tem pa pometam prah in smeti, ki jih odkrijem v kotih, na katere se le redko ozrem, pa še takrat površno in kratkovidno.

    Lepo pozdravljeni, Titanic


    Misel tedna

    Prispeval/a: jaka dne ponedeljek, 11. oktober 2004 @ 15:53 CEST
    Vse je le igra
    dveh lepih figur,
    ko človek najde
    res tisti pogum,
    da s srcem svojim
    premaga razum.

    O poroka s samim seboj,
    ti se najdeš brez prstana,
    s svetlobo zlata mi rečeš le
    mojamaja.


    Misel tedna

    Prispeval/a: opazovalec dne ponedeljek, 11. oktober 2004 @ 19:12 CEST
    Draga Titanic - lepa misel in komentar,
    Stojči - lepo pojasnilo,
    Jaka - lepa pesmica,
    skratka vse se ujema z mojim notranjim naravnanjem.


    Misel tedna

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 11. oktober 2004 @ 21:33 CEST
    Draga Titanic,

    sebe nikoli ne moremo dograditi in oblikovati do popolnosti, kakršne si po svojem idealu želimo. Človek je v sebi razdeljen, ker ima vzore in načela, ki presegajo njega samega. Ideali gredo vedno višje od človekove zmožnosti. V sebi je človek v navskrižju z ideali, ki jih ima o sebi, in s pričakovanji, ki jih imajo drugi o njem. Človek vedno postane nekaj drugega, kot sam želi biti ali kot drugi pričakujejo od njega. Posledica takega neskladja med željami in uresničitvijo je iluzorna idealizacija, ki ima lahko za posledico, da človek sebe premalo ceni, vrednoti, hoče postati perfekcionalist, kar lahko pripelje tako osebo v depresijo ali do drugih zadreg in kriz osebnosti. Takih odtujenosti imamo v življenju kar veliko: med osebno podobo in našo predstavo kakršni bi si želeli biti; med strokovno izobrazbo in službenim položajem; med intimno osebno individualnostjo (zasebnostjo) in podobo, ki jo ima ali hoče imeti nekdo o tebi ali meni. Tako se te stvari stopnjujejo v usodno krizo identičnosti in alienacijo od življenja. Taka osebnost je v sebi zlomljena, saj kar naprej išče svojo popolnost in se posipa s pepelom, da je slaba, da je grešila, da ni dovolj dobra, itd. Zavest človekove identičnosti je proces oblikovanja lastne osebnosti. Vase moramo zaupati, se moramo ceniti, si moramo znati odpuščati, znati moramo vrednotiti naše vrline ob tem, da smo objektivno zmerno kritični tudi do napak. Vendar napak ne smemo potencirati, ne smemo sebe napadati, ker s tem si privzgojimo neko bolno moralo do samega sebe. Identiteta naj bi pomenila človeka - njega samega. Nikoli ne smemo dati drugim orodje v roke, s katerim bi nas bičali. Za svoje morebitne napake in grehe se sami pokesajmo, kesanje pa je upanje v prihodnost, v katero gremo preseženi. Človek zmore s kesanjem sproti obnavljati svoje osebno življenje, na nek način se kesanje pokaže kot proces pomlajevanja. Človekov osebni razvoj je kakor živa ploščica, v katero zarisuje svojo osebno podobo spet in spet. Veličina človeka, odprtega v čas, se ne meri po veličini dobrih del, pač pa po čistosti kesanja. Po kesanju se ljudje spreminjamo v poboljševalno in osvobojevalno ustanovo. Kesanje, ki prehaja v bolestno stanje obupa pa je kontrarna skrajnost, ki ne predstavlja za človeka rešitve. Prav nihče ne more o nas razpravljati in soditi, to lahko storimo le sami v svoji vesti. Pogosto se možnosti za svobodno odločanje zmanjšujejo na neverjenti minimum, ker nam sistem in norme, po katerih moramo delovati vsiljujejo drugi. Ti pridobijo nekakšno avtomatično moč nad človekom. Najpomembnejše je, da ohranimo svojo notranjo celoto in da se sami sebe sprejemamo takšni kakršni smo, tudi z napakami. Tvoja simbolična misel draga Titanic, je v redu, če bi se sprejela ob poroki takšno kakršna si in ne takšno kakršna si želiš biti. Tudi ženina ne boš nikoli dobila takšnega, kot ga ti želiš v svoji predstavi in četudi boš mislila, da si dobila svoj ideal, boš spoznala, da ne ustreza povsem tvoji predstavi. Ugotovila boš, da si našla človeka, ki je drugačen od tvojih idealov in če boš hotela z njim živeti v sožitju, se bosta oba morala truditi, da se sprejmeta takšna kot sta. To je zakon narave, zato je zaljubljenost tako lepa, ker se zaljubimo v naš ideal, v moškega ki v resnici ne obstaja. Zato je boljše počakati pred poroko, da se k zaljubljenosti pridruži še prijateljstvo, spoštovanje in ljubezen, ki pa je tista dobrota, ki vse razume in odpušča. Če ljubezen ni sposobna razumevanja in odpuščanja, ni bila ljubezen, temveč sebičnost. Človek živi iz preteklosti, vendar še bolj iz prihodnosti, pravzaprav za prihodnost, ki ima vzmet v upanju.

    Lep pozdrav tebi dragaTitanic

    Tatjana



    Misel tedna

    Prispeval/a: titanic dne torek, 12. oktober 2004 @ 10:46 CEST
    Draga Tatjana,
    Dobro si napisala komentar in dopolnila mojo misel. Bila sem navdušena, ko sem se take misli spomnila, nisem pa poglabljala stvar in razmišljala bolj podrobno in analitično. Včasih je bila to moja navada, sedaj po jo opuščam.

    So mi že rekli, da sem nagnjena k perfekcionizmu, zato sem tudi večkrat nezadovoljna sama s seboj in s svojo okolico. Tu imam še delo na sebi. V teoriji vem, da se tudi partnerja idealiziramo, da se sploh lahko z njim poročimo. Drugače je težko biti zaljubljen in se strinjam s teboj, da morati dva po zaljubljenosti postati še realna prijatelja, ki si zaupata in spoštujeta. Zdaj to vem, nisem pa vedela tega prej, pa sem morala dati to izkušnjo skozi. Za zakon dozorimo eni prej, drugi kasneje, nekateri pa tudi nikoli. Dobimo takega, kot smo mi, kot ga potrebujemo, da ob njemu rastemo. Vendar to je že modrost, ki se je mene dotaknila, ko je šel zakon že adijo. Ampak se me je, pa mi ni žal, ker sem dobila toliko lepega, modrega in srečnega spoznanja, ki ga nebi, če se to nebi zgodilo.

    Zadovoljni moramo biti s seboj, če vidimo, da se premikamo naprej, če smo vedno bolj srečni in samozadostni, prav pa je, da vidimo, kaj lahko in kako še naredimo na poti proti popolnosti.

    Sami smo odgovorni za svojo srečo, sami si jo moramo skovati, seveda ob pomoči, če imamo to milost, Boga, molitve ipd. ljudje in situacije so samo priložnosti, ki se jih zavemo, za napredovanje lastne duhovne rasti. Na nas pa je odgovornost, če bomo izkoristili, kar nam je bilo ponujeno, ali ne.

    Posledica med željami in uresničitvijo, ki to ni, je iluzija nas res lahko tudi spravi v depresijo in druge osebne krize, seveda, če se ne sprijaznimo z božjo voljo. To je moja želja, Bog, ti pa mi jo uresniči, če misliš, da je tako prav. To se mi zdi vredu, saj tako se človek izogne omejenosti samo na svoje želje in dopušča možnost, da se lahko celo moti, da bo zadovoljen pri izpolnitivi svojih želja. Če vemo kaj želimo, če se zavedamo svojih slabosti, nam lahko pomaga Bog, saj on tudi ve, koliko smo sposobni napredovati in koliko lahko prenesemo poraza, da se ob tem kaj naučimo in dobimo korist.

    Brez modrosti o posledicah svojih želja, ni sreče, tudi začasne ne, če se nam uresniči, saj ne vem zakaj smo dobili, oziroma, če se nam ne izpolni želja, ne vidimo, zakaj nismo želenega dobili. Modrost nam omogoča, da sprejmemo in zaupamo, da je tako edino prav in za nas najboljše.

    Človek, ki nima namena preživeti to življenje po duhovnih zakonih in ne ve, kaj je pravi smisel stvari, ta pa ja, on potencira čustva, ki jih doživlja in ne vidi rezultatov svojih dejanj ali nedejanj. Zato puščam svobodo vsakemu, sama pa ne dovolim, da mi svobodo kdo ali kaj omejuje.

    Imej lep dan, moja duhovna prijateljica in učiteljica od Titanic



    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,47 seconds