Četrek, zadnji dan v septembru. Zjutraj se odpravim v knjižnico. Izbrati, kaj napisanega v Eseju o zlu, slovenskega dramatika. To sem že včeraj načrtoval.
»Nasilje povsod narašča, človekov moralni čut zanj pa drastično ugaša. Nasilnost in zločin sta postala sprejemljiv del vsakdanje morale. (Opomba: Ali je bilo morda kdaj drugače?)... Lorenz trdi, da se energija specifična za določen instinktiven akt neprestano kopiči v nevralnih centrih, vezanih za določeno obnašajsko obliko, ko se je nakošiči (pravilno: nakopiči) dovolj, pride do eksplozije ne glede na prisotnost stimulansov (Esej o zlu).«

Prej preberem še Pozitivke. Članek Mojmira: Delati dobro tudi drago stane. Zanimivo. Karme se v tem času očitno še posebej čistijo in padajo v odnose neznanja. Kako se rešiti iz tega? Iz zdajšnje karme in morda karme preteklih življenj? Pravijo, da se bodo stvari še bolj zategnile.? Iz tega neznanja, kdaj ravnamo pravilno.

Stopim še do prodajalne sreče. Kljub počasnosti starejše gospe pred seboj, še obdržim mirnost. Nosi očala in obuta je v športne copate Planika. Po plačilu povpraša prodajalca, če ima za zmenjat 5-tisočaka za bankovce po 1000 tolarjev. Prodajalec razmišlja in in nesigurno reče, da nima za zamenjat, da potrebuje denar za cel dan. Ženica vztraja in še enkrat povpraša, če res nima. Mislim in usmerjam misli pozitivno, da če ima prodajalec denar, naj starki vseeno zamenja tega petisočaka.
Prodajalec se odloči in pogleda v svojo kaso. Tudi sam sem mislil, da ima morda res samo za kakšnih 10 tisočakov denarja. A ko povleče denar iz kase ven, je vidno, da ima najmanj 20 tisočakov. Ko sam prešteje na hitro v kupu denarja, koliko ga ima, se odloči za menjavo. Ženica potegne skupaj zavitega 5-tisočaka in ga preda prodajalcu. Prodajalec ji izroči tistih 5 tisočakov.
Ženica je že na sredi sobe, ko prodajalec odvije 5-tisočaka in ob pogledu na bankovec ugotovi, da mu manjka enih 2 cm ob robu. Takoj pokliče ženičko nazaj: »Dali ste mi raztrgani bankovec, takšnega ne morem vzeti.« Ženica ga nazaj pogleda, nekaj zamrma (kot nekaj takšnega, saj ste ga vzeli) in odide naprej. Prodajalec glede na ravnanje ženice, komentira naprej to njeno dejanje nekako takole: »Starost je starost. Potrebno se je usmiliti. A zraven je tudi (pri tej starosti) žlehtnoba.« Gospa nič ne doda na prodajalčev komentar in odmaršira svojo pot naprej.
Ob tem dogodku, sem se začel smejati prav iz srca. Komentiram prodajalcu, dobrota je sirota. Pomislim na članek iz zjutraj. Delati dobro, tudi drago stane.

A Bog pomagaj, koliko je sedaj moja karma vpletena v ta dogodek? Kaj me še čaka? Danes? Jutri? Mislil sem pozitivno, tudi prodajalec na koncu, ko je zamenjal bankovec. A kaj je dobil? Poškodovani bankovec. Lahko bo bankovec zamenjal brez težav, lahko bo moral sam stopiti do Banke Slovenije in odšteti še enih 200 tolarjev za menjavo tega bankovca. Splet današnjih dogodkov. Koincidenca? Dogodki in simboli brzijo mimo tebe!? Ali naj še sploh mislimo?

Esej o zlu se nadaljuje tudi s tem pasusom: »Med najbolj razširjena razumevanja zla gotovo sodi prepričanje, da le-to izvira iz nepopolnega znanja oziroma nepoznavanja kot celote. Za vedatistične hinduiste zlo, ki se sicer v vsakdanjem življenju realno dogaja, pravzaprav ni zlo. Gre za to, da tako imenobvana zla dejanja napačno razumemo, ker smo med množico izdvojenih posameznosti nesposobni spregledati in prepoznati enost stvarnosti.«

Moj pogled je sedaj malo drugoten. V knjigi geomanta dobim tudi podatke o Gradcu. In o Berlinu. Kako človek površno bere, knjigo sem prebral že najmanj pred pol leta. Pa sem to spregledal. Zvečer dobim pismo. Nasveti Mojmiru, so kar dobrosrčni in dobrohotni. Ampak.... Tudi lepo ime Moj-mir. Ampak kaj prinaša današnji dan? Ali lahko sploh kaj izluščim med množico izdvojenih posameznih dogodkov? Ali pa je to življenje vse ena sama zajebancija, navidezna realnost? Počasi postaja od-štekano.

Ponoči sanjam sceno izpred dveh let. O restavraciji v Pompejih. Malo osvetljena restavracija ob svečah, če se prav spomnim. Ko se zjutraj zbudim, se zamislim. Ta dogodek mi je povsem izginil iz misli. Spomnim se tiste nore vožnje v Pompeje in hupanje italijanskih avtomobilistov na vsakemu koraku. Stresno. Ta dogodek, ta večer, pa mi je skoraj povsem izginil iz spomina (ali zavesti). Posledica teh sanj je bila ta, da je knjižničar bral knjigo o Pompejih.