Tole moje zgornje pisanje je le eden od komentarjev v debati, ki je pred časom tekla na svetu pogovorov.

Zagovarjam idejo, da je partnerski odnos kot vrtnica, ki potrebuje stalno nego obeh, če želim, da me bo osrečevala z izbornim vonjem in mavrico v kapljicah rose na njenih venčnih listih. Nikakor ni nekaj konstantnega, ki z vstopom v odnos dobi končno formo, ampak se spreminja ves čas. V kaj se spreminja, je pa odvisno od obeh sodelujočih. Lahko je večen boj do konca /ena skrajnost/, lahko je sprehod skozi življenje z roko v roki /druga skrajnost...vsaj zame ideal/.
Nihče ne vstopa v zvezo kot oseba svetlobe, čista ljubezen, ker je pač samo človek, unikaten v svojih dobrih in slabih lastnostih, ujet v osnovno melodijo vzorcev svojega bivanja do tedaj. Ko se človek rodi, si ga predstavljam kot čisto master ploščo ali matrico pred vrezovanjem njegove melodije, ki ga zaznamuje skozi življenje. V otroštvu, ko je človek najbolj gnetljiv, se brazde tudi zarežejo najglobje. Od bližnjih dejanja seveda bolj /starši, sorodniki.../. Kasneje so brazde plitvejše...vseeno, ves čas se zarisujejo, vsako izkustvo pušča sled, tako ali drugačno. Kdor verjame v karmični dolg, bo dejal, da so te brazde še globje, osnovne, že prinešene z rojstvom. Verjamem, da je tako.
Tako se najdeta dva, vsak s svojo melodijo, nerazumno drugemu. Partnerski odnos je izjemna priložnost za polnjenje, glajenje teh brazd...medsebojno ali vsak zase /ozaveščanje, sprejemanje, spreminjanje prinešenih vzorcev/ in s tem dvig odnosa na višji nivo, nekam proti idealu...hoji z roko v roki.
Ali je možno zapolniti vse brazde, ne vem. Ali jih je možno polniti, vem. Je to pot k sebi, je. Je to duhovna rast, je. Je to edina pot do sebe, ni. Je pot lahka in enostavna, sploh ne.
Kaj vse vsebuje to polnjenje brazd /ali filanje lukenj/. Oproščanje sebi in drugim je vsekakor zame ena težavnejših nalog, Spreminjanje svojih slabih lastosti v dobre in dobrih v še boljše je enako težka naloga. Hja, lahke pravzaprav ni. Upoštevanje zakonov svobodne izbire, vzroka ter posledice. Upoštevanje osnovnih vrednot, kot so iskrenost, spoštovanje, zvestoba, nedotakljivost... Odgovornost do sebe in drugih /tu bi se malce ustavil. Moje osebno mnenje je, da če se nekdo zaradi neuspeha v partnerstvu zateče v verski fanatizem ali sam vase, pri tem pa odklanja nove zveze zaradi strahu pred ponovno prizadetostjo češ, da je sam sebi zadosti ali da ne potrebuje drugih, ker ima boga, vse zemeljsko je pa itak minljivo in njega nevredno, je to zame...beg od odgovornosti in odvračanje od boga in duhovna stagnacija./
Jaz osebno sem še daleč od hoje z roko v roki s partnerjem...se pa trudim...enkrat bolj, drugič manj, enkrat z večjim uspehom, drugič pač z manjšim. In napredujem...se popravljam...napredujeva oba z ženo...in ni vedno lepo, je pa vse večkrat.
Ali sem lahko sam. Vsak potrebuje kdaj samoto, da je lahko sam s seboj, v pogovoru, v meditaciji, v molitvi, v žalosti, v veselju.Takrat nisem osamljen. Sem pa osamljen, ko sem skupaj z ženo v tišini jeze, razočaranja, prizadetosti, samopomilovanja, nezmožnosti komunikacije, nerazumevanja. Takrat sem pa osamljen. Osamljen sem tudi, ko ne najdem poti do sebe, do svojega srca, do boga.
"Oče, naj se zgodi tvoja volja. Vem, da je vse kar mi daješ v moje dobro, čeprav tega v svoji majhnosti in omejenosti ne razumem vedno. Hvala ti."...je izrek, s katerim vedno končam svojo molitev. Mi pomaga.

en bk

[ Odgovori na to | # ]