List lipe domače v rahlem vetru jesenskem,
oškropljen z zrelostjo časa, roso ledeno,
z barvami 'maestra'…narave
posipan, obsijan s soncem,
se pozibava..drhti na veji;
se soncu, sapi jesenski izmika…..boji
se zase, hoče zaščito…senco
drevesa..matere, ne dobi
je, mu je ne nudi, je
sama, kot brez življenja;
božajoče z zadnjimi močmi
nežno ga odvrže podse,
v vejevju zaječi, mu govori,
vznožje ob sebi spusti ga, odloži;

Nov mega center.
Po dveh dneh iskanja
končno le  najdem prazen »parkirplac.«

Množica me potegne vase.
Sledim njenemu toku,
med prepolnimi stojali oblek
se skoraj izgubim.
Brskam in brskam.…
Le kaj naj kupim,
ko pa imam čisto vse?

Moja mama je imela
le blago od ameriških padal.

Vladanje sončnemu kraljestvu,
ognjiščem in materam, ki zibajo,
golorokim tovarniškim delavcem
in nekaj tistim, ki govorijo,
da mislijo z modrimi glavami,

kakšna slast!

Biti med njimi razcvetelo žezlo.
Uživati v ravnodušju njihove vdanosti.
Črpati privlačnost iz revščine nasprotnikov.
Živeti neobvladljivo ekstazo.

Zbudilo me je topotanje konj.
Slišala sem rezgetanje
in zamolkle udarce kopit ob tla.
Na hrbtih so jim sedele črne ptice.
Rabili so pitne vode.

V sobo so prihajali glasovi ljudi,
ki mi nikoli niso bili blizu.
Jaz nisem nikoli sodila mednje.
Zdelo se mi je, da vstopajo.

Rad bi te objel…stisnil

k sebi, vendar nimam

rok, da bi te poljubil,

ustnic nimam;

odšel bi…pobegnil, pa nimam nog,

tja v svet drugačen bi rad pogledal,

šel bi okoli sveta, okrog,

v globine njegove bi se zazrl,

pa nimam oči, vem, nisem bog;

Tu s teboj sem, ne joči

še ti z menoj….ne bom,

solzo skrij..posuši jo v mojem

objemu, mojo otri s poljubi;


nikar obžaluj nekaj,

kar ne živi dolgo…..za vselej,

v nama umre in takrat odide

v svet pozabe, ljubezni .zgodovine;

Le kdo bi utegnil spoznati
drevo dobrih namer,
prepuščeno vetru in metuljem,
kaj skriva v globini zemlje.
Le kaj se je v tipalkah in lasnicah
čutov med kamenjem zmehčalo,
da v materinskem predpasniku
prinaša kot mlada lica deklet
zavoskane sadeže in kupčka
slastne darove v sklede po mizah.

Gledam v plamene njegove ljubezni,
rožnato rumene lučke
z medenim okusom in vonjem.
Kako filigransko na nitkah pecljev
visijo in se zibajo zavojčki sreče,
izpolnjene slovesne obljube jeseni.

Njega dni, takrat za časa svinčene zavese,
nemirnih tokov rek politične Evrope,
sveta, pod površjem rodne zemlje,
nemirnega opozicijskega duha vrenje,
tisti čas duša moja vojaška..pustolovska
odtava na Primorsko…Tolminsko,
da »čuva« mejo državno..Slovensko-Italijansko,
tja med tam živeče..trpeče
ljudi, kmete….delavce,
mejaše klene,
da »prestreza« z orožjem..telesom teroriste
od vsepovsod, sistema nasprotnike,
kontrabantarje..'švercerje',
predvsem njih,
Martina Krpana pajdaše,
azbestozne sence Anhovske,
preklete, do dna srca boleče usode,
de jure »nerešljive« od boga pozabljene,
od takrat vladajočih dušebrižnikov zavržene;

Dež..megla jesenska
po okolici se plazita,
silita v sobico…vame, v dušo mojo,
skozi napol odprto okno,
me obdajata z melanholijo;
solze sušita..prikrivata na licu,
z vetrom mi kuštrata lase...frizuro,
igrata se z jato vran na nebu,
z njimi se preganjata po gozdu;
v mislih potujem po poljih cvetočih,
hrepenim po prijateljih,
na njih me vežejo časi pretekli
čustev polni..bogati;

Kot slap divje reke
padam v globine
njene poti..struge,
ujemam…poskušam
se, ne gre, vse globlje
izginjam, se pogrezam;
ves drhteč…peneč, poln energije,
s pomočjo kozmusa…sile
narave se spajam z njo,
se vgrajujem v njeno
kristalno nedrje,
sobane bučanja,
v njeno drobovje
polno iskrečega življenja;

Kot nižinska reka sem se valila
po strugi in iskala svoje sledi
ob obrežjih vodnih poti,
ob topolih, ki jih več ni.
Rečnih voda ne morem priklicati nazaj
in si napolniti ušesa z zvoki,
da bi razumela njihov vzvišen pomen.

Z vase zagledanim glasom
jih izgovarjam z njihovim šumenjem
in jim pišem zgodbo v telo.
Silnost hoje me nosi naprej
v blagozvočje ponjave,
kjer resnice molčijo.

Rad bi jokal, pa ne morem,
Da mi dušo izperejo solze,
Solze bele biserne,
V meni vedno huje je.

Strah v meni je prisoten,
Se prihodnosti bojim,
Pazim da ne izgubim,
Tistega kar močno si želim.

Kot da boben bi razbijal,
V moji glavi glasno je,
Kot bi večno se sekiral,
Upanje še vedno je nekje.

Reci mi ljuba, da sem kriv

za vse, saj vem, da nisem popoln,

da ne razumem te..

vseh odklonov nekega časa

in da o njih nimam besed..odgovorov;


reci zakaj sedaj tvoj molk, čemu, povej,

kaj nimaš več besed za naju dva,

kje strast je, ljubezen…romantika,

si mar vse tvoje.. najino utopila za večno..vselej;

Vsakič, ko odideš in s seboj

odneseš……vzameš del mene,

za sabo pustiš sledi….del sebe

vcepiš vame, v moja čustva razkroj;


čeprav se pobiram za tabo, mi moj

notranji jaz močno brani, da 'depro'

bi zganjal..jokal, v pesek kot noj

vtikal glavo, zavijal v zvezdno nebo;

Oh ljubavi vladarice srca,
dolaziš drhteći kao pčela,
dodiruješ sva područja
izgubljena.

Kao magla se penješ
stubama svojim, u dušu
nam ulivaš snagu
života.

Ti si sreća i bogatstvo,
ti nas nagrađuješ darovima,
imaš miris najljepših
cvijetova.

Čemu vsa lepota narave,

vso petje ptic..neba širjave,

če nje ni, njenega glasu,

kot spev slavčka v maju;


vsa krasota cvetličnih polj

je odveč, ker manjka njen vonj,

njega ni med vsemi vonji,

ga nosim v srcu, mi je v duši;

Gospod, spovedal bi dušo svojo

za vse, kar sem storil, bi rad pokoro,

nočem več nočne more…strahov,

od tebe, Vsemogočni, želim blagoslov;


za vse mi je žal, kar sem storil

in kar nisem, rad bi se odkupil,

na vprašanja ti bom odgovoril,

tudi na tista bom iz rane mladosti;

Že sama pomisel..spomin
na ogledalo staro, kamin
v sobi najinih zimskih noči
mi po tebi hrepenenje zbudi;

raste v meni želja, upanje tli,
da plahta bela še bo z nama
plesala divji ples vugi..vugi,
pokrivala..odkrivala telesa najina;

Kot srna med praprotjo,
smrečjem, vsa elegantna,
graciozna….poznavalka
lepot, si telo svoje gibala;

bila si vsa v žaru sonca,
sence gozda, trav jeseni,
bila si tako lepa..vabljiva,
nepojmljiva….zapeljiva;

Želim si biti...

Senca,
Da bi stal za tabo v sončnem dnevu...
Pesem,
Ko bi uživala v napevu...

Veter,
Da ti kuštral bi lase igrivo...
Uganka,
Da življenje ti bo zanimivo...

Pod odejo tanko sva se takrat skrila,

ko sva nov svet raziskovala..odkrivala,

v njem sva ravnopravno sodelovala,

drug od drugega jemala..dajala;

naju motil ni svet zunanji,

nisva, vsaj mislim, motila njega midva,

pa čeprav drugim ni bilo povsem povšeči,

v nos, na jetra jim je šla ljubezen najina;

Še preden za večno odidem nekam,

kjer ne bom s teboj in bom večno sam,

nekam tja, na pot, nekam drugam,

v svet drugačnih obzorij..omam,

si želim, da v vodnjaku želja voda

v dlani moji, srcu, ostane živa,

da ne umre..postane greznica

večnega prekletstva

in meni ječa..grobnica želja..hotenja;

Vsega nažrt, tudi sebe

sit, pohajam, kot muha

suha brez teka sem, brez glave,

brez volje, brez pravega cilja;