List lipe domače v rahlem vetru jesenskem,
oškropljen z zrelostjo časa, roso ledeno,
z barvami 'maestra'…narave
posipan, obsijan s soncem,
se pozibava..drhti na veji;
se soncu, sapi jesenski izmika…..boji
se zase, hoče zaščito…senco
drevesa..matere, ne dobi
je, mu je ne nudi, je
sama, kot brez življenja;
božajoče z zadnjimi močmi
nežno ga odvrže podse,
v vejevju zaječi, mu govori,
vznožje ob sebi spusti ga, odloži;
»Vsi okoli ste moji,
z mene matere…drevesa, bratje
iz mojih žil..vej, ne iščite sester, jih ni,
so drugje, v drugi..zgodbi, obliki,
enakih barv jesenskih z rahlimi odtenki,
so narave dar kot jaz..vi,
brez njih ni sveta, vsi skupaj ste njegov mozaik, v njem…neke zgodbe.
List lipe domače v rahlem vetru jesenskem,
