Kot srna med praprotjo,
smrečjem, vsa elegantna,
graciozna….poznavalka
lepot, si telo svoje gibala;

bila si vsa v žaru sonca,
sence gozda, trav jeseni,
bila si tako lepa..vabljiva,
nepojmljiva….zapeljiva;


tvoj hod, korak, čudovita
jutra jesenska….steza
z mahom porasla..prekrita,
pustili ste izziv nekega časa;

vse je še kot takrat: steze,
hrib nad potokom, drevesa,
razvalina mlina…….žage,
samo tebe ni, ne najdeš sebe..časa;

v vrhove dreves košatih ujet smeh,
glas tvoj pozabljen..zgubljen, se z vetrom
pogovarja….smeje se z njim,
meglice jeseni..potoka, se vlačijo po stezah..poteh.