Zbudilo me je topotanje konj.
Slišala sem rezgetanje
in zamolkle udarce kopit ob tla.
Na hrbtih so jim sedele črne ptice.
Rabili so pitne vode.

V sobo so prihajali glasovi ljudi,
ki mi nikoli niso bili blizu.
Jaz nisem nikoli sodila mednje.
Zdelo se mi je, da vstopajo.

Za vrata sem postavila nasip.
Vse mamine marmeladne lončke
in vaze z vloženim sadjem
sem postavila za vrata.

Skozi okno je prihajal kisel veter.
Nisem se hotela povsem zbuditi.
Hotela sem ostali na pol uspavana,
zavoskanih ušes in priprtih oči.

Mater sem klicala v prazno.
Ko bodo prestopili prag,
bom legla v temnine zakritja.
Skrila sem bom pod posteljo.
Da vidijo, da me ni.
Da me ne najdejo.

Če me najdejo, ne bom izdala
nobenega imena.
Usta so hladna kot led.
Zamrznjena kot voda v škafu
pri minus deset.

Mar veste kaj je strah?
V hišo vstopijo vojaške horde.
Izženejo te, polijejo hišo
z bencinom, razstrelijo in zažgejo.

Plameni prerežejo zrak in spoznam,
da sem sanjala, da je bil to le privid,
izrinjen iz davne izkušnje,
ki je spolzel iz spomina.

Zdelo se mi je,
da ptice napenjajo črna jadra
in apokaliptični jezdeci
pojo himne sovraštva.
Zanos črnega perja
in topotanje konj,
me vedno spominja na obraze,
ki so mi prestrelili otroštvo.

www.tatjana-malec.si