Dež..megla jesenska
po okolici se plazita,
silita v sobico…vame, v dušo mojo,
skozi napol odprto okno,
me obdajata z melanholijo;
solze sušita..prikrivata na licu,
z vetrom mi kuštrata lase...frizuro,
igrata se z jato vran na nebu,
z njimi se preganjata po gozdu;
v mislih potujem po poljih cvetočih,
hrepenim po prijateljih,
na njih me vežejo časi pretekli
čustev polni..bogati;
na njo, ki sem ljubil jo,
zaradi nje čutim bolečino v srcu,
se v nočeh temnih zbujam..bedim,
mi spati ne da, ji v sanjah sledim;
z njo je del mene odšel
tja v deželo kranjsko,
še bolj megleno..deževno,
bolj globoko, bolj nerazumevajočo..mačehovsko;
skozi okno zrem
tja čez polja,
v meglo…dež…jesen, sam in nem,
skozi kapljic zaveso pogled prodira,
kam, morda k njej, pa saj več ne vem.
Dež..megla jesenska
