Le kdo bi utegnil spoznati
drevo dobrih namer,
prepuščeno vetru in metuljem,
kaj skriva v globini zemlje.
Le kaj se je v tipalkah in lasnicah
čutov med kamenjem zmehčalo,
da v materinskem predpasniku
prinaša kot mlada lica deklet
zavoskane sadeže in kupčka
slastne darove v sklede po mizah.
Gledam v plamene njegove ljubezni,
rožnato rumene lučke
z medenim okusom in vonjem.
Kako filigransko na nitkah pecljev
visijo in se zibajo zavojčki sreče,
izpolnjene slovesne obljube jeseni.
Nikoli ne bom pozabila kako slasten
je bil prvi sadež drevesa, prost
bolečine od suše in sončne pripeke
in kako je drevo zasanjano cvetelo
iz svojih korenin in poslušalo
žvižgajočo popevko kosov,
ki so čakali na malico.
Nekega jutra bom spet odprla
okno svoje sobe in pred mano
bo stalo drevo v oblačilu ljubezni.
V cvetoči krošnji bo šepetala zemlja,
ki se pripravlja na materinsko dejanje.
Le kdo bi utegnil spoznati
