Njega dni, takrat za časa svinčene zavese,
nemirnih tokov rek politične Evrope,
sveta, pod površjem rodne zemlje,
nemirnega opozicijskega duha vrenje,
tisti čas duša moja vojaška..pustolovska
odtava na Primorsko…Tolminsko,
da »čuva« mejo državno..Slovensko-Italijansko,
tja med tam živeče..trpeče
ljudi, kmete….delavce,
mejaše klene,
da »prestreza« z orožjem..telesom teroriste
od vsepovsod, sistema nasprotnike,
kontrabantarje..'švercerje',
predvsem njih,
Martina Krpana pajdaše,
azbestozne sence Anhovske,
preklete, do dna srca boleče usode,
de jure »nerešljive« od boga pozabljene,
od takrat vladajočih dušebrižnikov zavržene;
povsod ob meji vasi..naselja prazna,
hiše duhov, doline poligoni…polja vojaška,
nemi kriki na begu ustreljenih, trpečih…ustrahovanih,
od tako imenovane
Ljudske Armije,
Milice Slovenske,
za nevedne..navadne smrtnike rešiteljice;
v večerih zimskih ob kaminih toplih, ognjiščih domačih,
po rovtah Volčanskih, Kambreških,
na Srednjem..Pušnem… Vogrinkih,
srce navajeno vsega, 'koreto loži' (žganje s kavo), pametno molči…modruje…nazdravlja
z vsakim, tudi z graničarjem…hudičem, predvsem z njim, saj ve, da
se poslavlja, ne on,
da hudič gre, duša primorska sluti, to ima v sebi..ve.
Njega dni, takrat za časa svinčene zavese,
