Kot nižinska reka sem se valila
po strugi in iskala svoje sledi
ob obrežjih vodnih poti,
ob topolih, ki jih več ni.
Rečnih voda ne morem priklicati nazaj
in si napolniti ušesa z zvoki,
da bi razumela njihov vzvišen pomen.

Z vase zagledanim glasom
jih izgovarjam z njihovim šumenjem
in jim pišem zgodbo v telo.
Silnost hoje me nosi naprej
v blagozvočje ponjave,
kjer resnice molčijo.

Tišina biva,
kjer smo se nekoč smejali,
mislili in dihali živi.

Vse počiva v razbeljenem
zatišju duše, v srebrnini vrb,
zlovešči luni in belem bolščanju noči,
vrženo iz ravnotežja v kaos,
kjer sončnice povešajo glave,
ko vode žagajo na kose kot hlode.
V raztrgani suknji spomina
plezajo po rokavih kotačniki,
da bi prišli skozi razpoke v srce
in gomazeli v njem s kretnjami človeka.

Balzamirana trata v čutih
je pognala zeleno v obokano
valovanje in nihanje.
Še me čutijo bilke v svojih semenih.
Skrita v mladostnih plahih travah,
skrita v kamnih upornih poti
čakam na starem mestu,
kjer mlin tiho obrača vodo
in melje moje spomine.
Zdaj imam veliko časa,
da si okrog vratu nadenem
svileno ruto matere,
ki šumi kot je nekdaj
šumela zamolklo siva reka,
ki me je z obrežno trstiko
z rjavimi klaski v socvetju
jemala v strugo s seboj.

www.tatjana-malec.si