Miran Zupančič,
zdravilec, duhovni učitelj in jasnovidec.

Na forumu "Svet pogovorov" se je pojavila dobra in zanimiva razprava z naslovom: "Verjamete v obstoj hudiča?" Odgovori so kot vedno deljeni, eni ga zanikajo, eni priznavajo.

No pa se vprašajmo odkod prihaja vedno več zla v naš svet? Res vso to zlo izvira iz našega srca (čeprav tudi)?. Kako to, da je po letu 1998 vedno več nasilja in krutih ubojev med sorodniki; oče-sin, vnuk-ded itd? Da je vedno več ljudi duševno motenih ali bolnih? Tega vsega ne moremo pripisati "turbo" kapitalizmu v naši družbi. Že res, da je veliko socialne krivice, brezposelnosti, socialne stiske in obubožanih ljudi. Toda to ni dovoljšen argument s katerim bi si lahko pojasnili naraščanje zla, samomorov in še kaj. Generacije naših staršev in starih staršev so šle skozi mnogo hujše ekonomske in socialne stiske kot mi danes, pa kljub temu ni bilo v mirnodobskem času tovrstnega zla, ki ga danes doživljamo.

Tibetanska knjiga življenja in umiranja
Sogyal Rinpoche

Buddha v svojih tantrah pravi: ”Od vseh buddh, kar jih je kdaj doseglo razsvetljenje, niti eden tega ni storil, ne da bi se oprl na učitelja, in od vseh tisočerih buddh, ki se bodo še prikazali v tem eonu, nihče ne bo dosegel razsvetljenja, ne da bi se oprl na učitelja.”

Veliko ljudi na Zahodu z nezaupanjem gleda na duhovne učitelje – in pri tem imajo žal vse prepogosto celo prav. Tule mi ni treba naštevati vseh strašnih in žalostnih primerov norosti, pohlepa in šarlatanstva, ki se vrstijo na Zahodu, odkar se je ta v petdesetih in šestdesetih letih odprl vzhodni modrosti. Vse velike tradicije modrosti, pa naj bo to krščanstvo, sufizem, budizem ali hinduizem, opirajo svojo moč na zvezo med učiteljem in učencem. Zato svet zdaj nujno potrebuje kar se da jasno razumevanje tega, kaj je pravzaprav pravi učitelj in kaj pravi učenec in kaj je prava resnica preobrazbe, ki poteka v predanosti učitelju, resnica tistega, čemur bi lahko rekli ‘alkimija učenstva’.

Nemara je opredelitev pravega učitelja še najbolj zadel učitelj Džamjang Khjentse. Rekel je, da je naša prava narava sicer buddha, vendar je že od nekdaj zamračena s temnim oblakom nevednosti in zmede. Ta prava narava, oziroma buddhova narava, pa se tiraniji nevednosti nikdar ni povsem vdala; nekje se vedno upira njenemu gospostvu.

Velika pot ni težka, če ničemur ne daješ prednosti. Ko ni ne ljubezni in ne sovraštva, se vse razjasni in razodene. A naredi samo najmanjši razloček in nebo in zemlja si bosta neskončno vsaksebi.

Če hočeš videti Resnico, ne bodi ne za in ne proti. Boj med tem, kar ti je všeč in kar ti ni všeč, je bolezen uma.

POT je popolna.
Kadar ne dojameš skritega pomena stvari, si zaman skalil svoj življensko pomemben mir.
Pot je popolna, kakor neizmeren prostor, kjer ni ničesar premalo in ničesar preveč. Resnično zaradi naše izbire, sprejemanja in zavračanja, ne vidimo prave narave stvari.

Ne živi niti v zapletenih zunanjih rečeh, niti v notranjih občutkih praznine. Bodi veder v ENOSTI stvari, brez hlepeče dejavnosti, in vsi zmotni pogledi bodo izginili sami od sebe.

Kadar hočeš ustaviti dejavnost, da bi dosegel pasivnost, te prav ta trud napolni z dejavnostjo. Dokler se boš držal te ali one skrajnosti, ne boš nikoli spoznal ENOSTI.

Kdor ne živi na edini POTI, temu spodleti v obojemu: aktivnosti in pasivnosti, uveljavljanju in odpovedovanju. Zanikati resničnost stvari, pomeni zgrešiti resnico. Trditi , da so stvari prazne, pomeni isto. Čim bolj o tem govoriš in misliš, tem bolj se oddaljuješ od resnice.

Danes, Stvarnik vesolja, te prosim, pomagaj mi, da sprejmem samo sebe takšno, kakršna sem, ne da bi kakorkoli razsojala o sebi. Pomagaj mi, da sprejmem svoj um takšen, kakršen je, z vsemi mojimi čustvi, mojimi sanjami in upi, mojo osebnostjo, mojim edinstvenim načinom življenja. Pomagaj mi ,da sprejmem svoje telo natanko takšno, kakršno je, z vso njegovo lepoto in popolnostjo. Naj bo ljubezen, ki jo čutim do sebe, tako močna, da se nikoli več ne bom zavračala in škodila svoji sreči, svobodi in ljubezni.

Naj bodo odslej, vsako moje dejanje, vsak moj odziv, vsaka misel in sleherni gib, zasnovani na ljubezni. Pomagaj mi Stvarnik, da bo moja ljubezen rasla in rasla, dokler ne bo vse moje življenje prenovljeno, dokler ljubezen in radost ne bosta zamenjali strahu in nemira. Naj bo moja ljubezen dovolj močna, da bo zlomila vse laži, v katere so me prepričali - vse laži, ki mi dopovedujejo, da nisem dovolj dobra, dovolj močna, dovolj pametna in da mi ne bo uspelo.

Naj bo moja ljubezen do mene same tako močna, da mi ne bo več treba živeti po mnenju drugih ljudi. Daj, da bom do kraja zaupala sama sebi, tako, da bom lahko sprejemala le tiste odločitve, ki jih moram sprejeti. Zdaj, ko ljubim sama sebe, se ne bojim nobene odgovornosti več, nobene težave več; zdaj bom vsakršno tegobo reševala takoj, ko me doleti. In karkoli bi že rada naredila, naj bo narejeno z močjo moje ljubezni do mene same.

Ja, moje razsvetljenje je nič drugega,
kot moja možnost stanja mojega bivanja,
ki pa zame, brez točno določenega načina mojega mojstra Prem Rawata
in točno določene njegove metode notranjega poglabljanja, ali Spoznanja sebe, zame ni bila možna.

In moje razsvetljenje je prebujenje k temu temeljnemu občutku, kateremu nekateri pravijo tudi prvobitna ali absolutna resnica.

In moje razsvetljenje je stanje mojega bivanja, ki presega moj čutni svet v božansko izkustvo Boga.

In moje razsvetljenje je moja notranja luč, ali svetloba,
ki ne samo da jo lahko vidim, tudi slišim in čutim jo lahko.

In kakšna je razlika med razsvetljenim in nerazsvetljenim človekom?
Zelo velika, ali pa zelo majhna.

Razsvetljenje, ali videnje notranje svetlobe, je kakor igranje na instrument. Spomnim se, ko sem bil majhen, sem se odločil, da bom igral trobento in mama mi je kupila trobento in me vpisala v glasbeno šolo.

Ker smo stanovali v bloku, kjer so bile precej tanke stene, se je moje vežbanje slišalo po celem bloku.

Meni se je zdelo to zelo fino, da me lahko slišijo vsi sosedje in se mi je zdelo moje igranje nadvse imenitno, sosedje so pa bili vse manj prijazni do nas in mamo spraševali, kdaj bom že prenehal s svojim groznim kruljenjem in plozanjem.

Na srečo smo se kmalu preselili v hišo, kjer moje igranje ni nikogar več motilo, pa tudi moje znanje igranja trobente se je hitro popravljalo.

Zakaj sem dal primerjavo razsvetljenja z igranjem na trobento.
Ker je primerjava primerna.
Pri igranju na trobento gre za trobljenje na instrument,
pri razsvetljenju pa za dihanje v in iz srca
in seveda videnje notranje svetlobe in to v čisti temi z zaprtimi očmi,
gre za dotikanje in okušanje prav tega diha.

Bern Jurečič:

IZGINEVANJE EGA

In bog vojne je udaril še enkrat. Močno in neusmiljeno. Kri se je zlivala po tračnicah madridske postaje, ko so ljudje iskali sebe, druge in pot, po kateri naj bi pobegnili iz peklenskega objema smrti. Tako so poročali časopisi. Nasilje najvišjega dometa. Po mnenju mnogih se je ponovil 11. september. Resda drugje in drugače, a zato nič manj tragično in nasilno. Takoj so se spet obudili namigi na Nostradamusove prerokbe o tem, kako bo "islam preplavil Evropo", in ugibanja, "ali se je vse skupaj že začelo".

A naj so namigi na vojno stanje še tako priročni, v resnici ne gre za pravo vojno. Gre za nasilje, za teror v najčistejši obliki, ne za spopad, ampak za zahrbtno dejanje tistih, ki jim mi mar za sočloveka, ampak za svoj lasten cilj ali bolje rečeno - za cilj nekoga ali nečesa drugega, ki ga tisoči trumoma jemljejo za lastnega in se z njim poistovetijo do take mere, da jim lastno življenje ne pomeni več veliko. Ni dvoma, da je tu govora o veri, a ne le o tem. Gre za starodaven pojav, kjer zavoljo nekega višjega pomena lastni JAZ izgubi bitko, smisel in na koncu tudi fizično telo, s pomočjo katerega se na Zemlji izraža. Za pojav gre, kjer je ideja pomembnejša od osebnosti in kjer "jaz" ne obstaja več.

O ti bedak,
namesto da bi v življenju,
z mano navezal kontakt,
si me preganjal in sodil,
tako kot Poncij in Pilat,
me izdajal kot Juda Iškarjot,
me pribijal na križ svoji zmot.

Kaj ni že čas o razum,
da odpreš zdaj moj grob,
v katerega si me že davno,
znotraj sebe položil,
da odvališ že to skalo laži,
ki pritiska na tvojo dušo in te duši,
in me z vsem srcem sprejmeš kot tvojo resnico,
me sprejmeš brez besed, kot tvojo ljubezen in tvoj notranji mir.

Jaz sem tvoje darilo. Razumi, samo za tvojo preobrazbo, je vsa ta kalvarija in tvoj križev pot.


stojči Stojan Svet

Dokazovanje temelji na nečem otipljivem, materialnem, razumskem,... Vera pa temelji na nečem predrazumskim, čustvenim, intuitivnem. Človek kot umsko bitje seveda bolj teži k materialnosti, kot pa k nečemu, kar se ne da videti. Je pa tudi odprt k transcendentnemu, kar kaže tudi na nekakšno zaupanje v to smer.

Mnogi so hoteli Boga dokazati in mnogi ovreči ga. Bog je mrtev, je znani citat, zame največjega filozofa vseh časov, Friedricha Nietzscheja. Menim, da je ta njegova misel danes močno prisotna v družbi, a žal, po mojem mnenju, napačno razlagana.

Ni mrtev svetopisemski Bog, ni mrtev Bog, ki se nam razodeva, ni mrtev Bog, ki se je razodel Pascalu in ni mrtev Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov, ampak je mrtva podoba Boga, ki smo si jo mi sami ustvarili, po Nietzscheju. Bog, ki smo si ga mi ustvarili je še kako živ. Črni malik, ki smo ga skozi stoletja oblikovali je dobesedno vrgel s prestola in obglavil Jahveja. Sedaj pa mu še pljuva v obraz in ga razglaša za mrtvega. Ljudstvo (čreda) pa slepo verjame.

To življenje je ena sama veriga zamujenih, ali nezamujenih, izkoriščenih, ali neizkoriščenih priložnosti.

Koliko ljudi sem že srečal s katerimi bi lahko vzpostavil stik pa ga nisem?

Koliko priložnosti se mi je pojavilo za kak posel, ki jih nisem izkoristil, pa bi jih mogoče lahko.

Vendar človek nikoli ne ve, ali bi mu ti stiki in posli res prinesli v življenje več radosti, ali grenkobe.

Spomnim se, ko me je nekoč ljubica zapustila, ki je nisem bil vreden, ali pa morda ona ni bila vredna mene, ali pa morda nič od tega, kako sem razmišljal in si rekel:

»Dragi Bog, pa ja je nekje neka duša, ki je meni kompatibilna, s katero bi se lahko lepo razumela in delila radosti tega življenja.«

Tako sem razmišljal in ponoči mi je v sanjah prišel glas naj najdem dotično žensko s točno določenim priimkom in imenom???

Brezmejna je moč duha,

govorijo modreci srca... :)


Vendar je treba znotraj sebe,

napraviti tudi kaj prostora zanj, :)

Če imaš v enem kozarcu kamenje,
v drugem pa vodo,
koliko vode boš moral preliti,
iz drugega kozarca v prvega,
da v njem ne bo več kamenja?

Imaš prav.

Človek ne more ničesar storiti, da bi spremenil svet, da pa bi spremenil samega sebe pa lahko stori vse. Bolj, ko se človek poglobi in pogleda v svojo notranjost, tem bolj manjša postaja politična arena. Osebni zgled je najmočnejše orožje za spreminjanje družbe.

Za današnjo novo dobo nekateri opazovalci opozarjajo, da se za navidezno brezbrižnostjo do politike skriva neizprosna avtoritarnost. Svet, ki ga je ustanovila evropska civilizacija, je z današnjo vrsto kulture ušel človeku, zato ga je Gidens primerjal z džaganatom, ki je zaprti voz brez krmila, ki ga hindujci polnega ljudi spustijo z vrha hriba. V spremenjenih okoliščinah so človekove duhovne težnje drugačne in se tudi drugačno izražajo, kot pa so se izražale včasih in kot smo jih bili vajeni. Papež opozarja v svoji okrožnici Fides et ratio, da se moramo opirati tako na vero kot na razum.Pred invazijo protiracionalizma ni varna niti Cerkev, saj se dogaja pretirano poveličevanje čustev, doživetij in topline. Pri protestantih se to izraža s porastom ogromno fundamentalističnih skupin, ki se upirajo modernosti in zagovarjajo vrnitev k Bibliji.

Spoznanje je svetloba in svetloba je človek sam.

Čista sila, ki se razodeva kot sila za vse ljudi je Kristus, ki simbolizira življenjsko polje čiste sile. To je Luč, ki sveti v temo človekovega življenja, da bi rešila izgubljenega. Tako se Kristusova sila lahko v primernem trenutku poveže z dušo. Taki duši lahko rečemo "Jezus", povezana pa je z božanskim Duhom. Kristus je torej božji princip, je vsemogočna prasila.

Svetloba duše je "Jezus"; ta svetloba ni zemeljske narave ampak je nebeška luč, rojena iz božanskega Duha. Te resnice ne bilo mogoče dojeti, če ne bi bila v vseh nas. Simbol te resnice je križ.

Človek sam je istočasno križ in ta, ki je pribit na njem! Zato za človeka ni druge rešitve kot vstajenje v Duhu božjem, v višji samozavesti, vstajenje v Svetlobi.

Pri budistih je simbol svastika. Ta simbol nam kaže na to, da se mora človek v vrtenju pojavov vrteti tako dolgo, dokler končno v sebi ne najde miru in spokojstva. On sam je žrtev. Ogenj žrtve je ljubezen in to, kar se žrtvuje, je njegov resnični Jaz. Bog, h kateremu se moli, je ta, ki prebiva v naših srcih.

Ne zgodi se ravno vsak dan, da bi imel priložnost govoriti z osebo, ki se je rodila na svetovni čakri.

In ker sem se v klepet s tako osebo pred časom tudi zapletel, vam danes ponujam prispevek o tem kako življenje vidijo ljudje rojeni na tem območju, in po čem se razlikujejo od nas ostalih svetovljanov.

Tokratna sogovornica je bila Sigridur Klingerberg z Islandije, sestavek, ki je pred vami, pa ima nekako čudno zgodovino, o čemer si lahko preberete na koncu celotnega sestavka.

Sigridur se je rodila in odrasla v posebnem območju sveta, kar pa ne pomeni že tudi, da se tam cedita med in mleko. Nasprotno! V tem predelu tisti čas - pred nekako 31. leti oz. med letoma 1970-1975 niso imeli urejenih niti sanitarij z odplakovanjem. To je bil tudi razlog, da je po selitvi v glavno mesto doživela pravi šok, saj so se življenske razmere tu zelo razlikovale.

"Ko pa pride on, Duh resnice,
vas bo uvedel v vso resnico."

Smo v veliki kozmični spremembi. Za nami je tehnična, ekonomska in socialna revolucija. Obstaja pa še duhovna revolucija v kateri se že nahajamo, ki pa je še radikalnejša kot prvi dve. Ta revolucija že leta pridobiva na svoji moči ter tu in tam prestopi običajne meje. Dogajajo se epohalne stvari. Vzgoja, znanje, vera, moč v konvencionalnih, tradicionalnih oblikah ne morejo več usmerjati in obvladovati podzavestnih človekovih moči, niti individualno, niti kolektivno. Kar je pred leti še bivalo zunaj zavesti človeka, je danes postalo pomembno za človeka , ki išče smisel življenja. Vedno bolj intenzivno raziskuje nevidna področja. Premnogi iščejo odrešitev v razširitvi in poglabljanju zavesti. To pa je začetek duhovne revolucije - dobe Vodnarja. Vendar moramo pri tem dobro ločiti med dvema možnima potema. Ena pot daje možnost razvoja zavesti, ki je popolnoma usmerjena na Boga in s tem na človeško nalogo. Druga pa nas pripelje do otrdelosti zavesti vse do spodnje meje, ki je podobna živalski zavesti.

Vsi, ki iščejo najvišjo resnico tvorijo kanal - pretvornik, ki spreminja kozmično Kristusovo silo v žarčenje, da tako lahko deluje na zemlji, čeprav ni od tega sveta.

Zato poziv te moči: "bodite božji sodelavci". Ta sila je čisto neosebna, presvetljuje vse in vsakogar. Ljubi svet in človeštvo, vendar ne na način, kot ljubijo ljudje.Božanska ljubezen zase noče ničesar. Vsakemu bitju, ki se je odvrnilo od Boga, pokaže notranjo praznino, včasih tudi dopusti različne bolezni, da bi se s tem človeka povezalo z Njim.

Odzivi na klic Boga s strani človeka so različni. Nihajo od popolnega odklanjanja božanske ljubezni do fanatično gorečega posnemanja z namenom izboljšati blodni izgubljeni svet in ga spraviti z Bogom. Tako se mnoge med dobrim in zlim zablodle duhovno mrtve duše prebudijo in ugotovijo, da ne gre za izboljšanje tega sveta, ampak za premoč nad močmi, duše zapeljujejo in odvračajo od vrnitve v kraljestvo, ki je naš pravi dom in ni od tega sveta.

Gral je v legendah prikazan kot posoda, ki jo je Kristus uporabil pri zadnji večerji. Jožef iz Aritmije, tako pravi legenda, je že takrat imel razkošno gralsko posodo, kamor je prestregel Kristusovo kri pri njegovem polaganju v grob. Lahko gledamo na gral kot na sveto posodo, ki lahko dela čudeže, potem vidimo da se ta motiv ponavlja v vseh mitologijah sveta.

Potem nam je jasno, da temeljijo srednjeveška besedila, ki jih je oblikovalo krščanstvo, na stari tradiciji. Kajti že od najzgodnejših časov je človeštvo gledalo na sonce in mesec kot na posodi, ki sta napoljneni z Božansko energijo. Iz njih so se smeli okrepčati junaki kot plačilo za doživete, nadnaravne dogodivščine in dejanja. V grški filozofiji je govora o posodi za mešanje v "kraterju", v katerem vliva božanstvo prvine in jih pomeša s sončno svetlobo. To zagotavlja novo ustvarjenim dušam, da s tem dosežejo modrost.

Režala sem se varnostniku v Sparu, ki me je uradno in brez pojasnila ustavil na poti iz trgovine. Pod roko sem imela zavitek rumenega toaletnega papirja in čez ramo polno torbo sadja in zelenjave. Še naprej sem se hahljala, ko se mi je z elektronsko pošto moški, ki ga ne poznam, pritožil, da sem mu dvakrat poslala pošto z virusom. Odgovorila sem mu, da se pač vsak enkrat prvič sreča z virusi, ki delujejo kot pač delujejo in nazaj dobila odgovor užaljenega otroka. Tudi prav. Potem sem dobila pošto mladeniča, ki po elektronski pošti posreduje informacije o delavnicah in predavanjih. Preden je mojo pošto poslal naprej, me je v zvezi z vsebino, ki sem mu jo poslala in namigom naj nekaj spremenim, dobronamerno vprašal, če prodajam sebe ali svoje znanje. Tu sem se pa že naježila…, ko me je obšlo, da je vprašanje zelo dobro.

Bravo, sem odpisala. Seveda gre za zame vso in ne za moje znanje.


In ko sem čez pol ure stala pred poštnim okencem, je mimo moje roke stegnil roko domači poštar in ko jo je potegnil nazaj, me je mimogrede popisal s kemičnim svinčnikom po dolžini kakih deset centimetrov. Hej! sem dvakrat poklicala, ko je odhitel in seveda se ni ozrl. Potem sem vztrajala, naj mi prijetno dekle za kupljene znamke in kuverte izstavi en račun.
Ali ne moreta biti dva? je vprašala, sem šla že ven iz računalnika.

Boste šla pa še enkrat noter, sem bila odločena. Kaj me je pa vaš poštar porisal...!!

In osem devetin je v meni noter planilo v smeh in zdelo se mi je, da gre na smeh tudi njej.

Če ti pa že iz ulice v stanovanje prihajajo glasne kletvice mimoidočih, ko nekdo nekoga nekam pošilja, ali ko še huje od tega, nekdo nekomu j**** Boga, je pa res že čas, da napišem, članek o preklinjanju in njenih posledicah.

Najprej; Kaj je zame kletev?

To so besede, mišljene, ali izrečene, ki so usmerjene na nekoga, z negativnim čustvenim nabojem, z namenom to osebo ponižati, prizadeti, oziroma ji nekaj slabega želeti.

Spomnim se primera, ko sem enkrat šel na Brezje, da si prvič ogledam cerkev, v katero tako množično romajo Slovenci iz vseh krajev.

Ravno ko sem prišel do cerkve, je iz nje izstopila mlada družina z dvema otrokoma. Eden od njiju se je zaletel na cesto, ne da bi pogledal levo desno.
To je njegovega očeta tako razburilo, da mu je zakričal: »J**** ti Boga«

Seveda če pogledamo logično, je ta kletvica povsem brezsmiselna.

Če vzamemo, da je j****** v bistvu hrvaško-srbski glagol, ki pomeni v slovenščini ljubljenje, ali občevanje, bi ga lahko poslovenili z: »Ljubim ti Boga«, ali pa: »Občujem ti Boga« kar zveni točno nasprotno od zgornje kletvice.

Saj je ljubljenje pozitiven izraz, kakor tudi sam izraz občevanje, ki v osnovi pomeni komuniciranje in ravno to v medsebojnem komuniciranju vedno počnemo, komuniciramo predvsem z duhom ali esenco tega človeka.

Zelo zanimivo je reagiranje ljudi na to kletvico.

Sedanjost je osupljiva. Nad nami divjajo poplave in kar ni trdno zakoreninjeno v duhovne okvire ali norme novega časa, je odstranjeno. Čas v katerem živimo je po eni strani kot nesmiseln in napredujoči kaos, po drugi strani pa svetloba vse jasneje sveti in se širi po vsem našem planetu. Invazija kaosa je vse bolj prisotna, toda istočasno prodirajoča svetloba trpečim človeškim srcem podarja milostno tolažbo in spoznanje.

Kaos ima vlogo, da podira trhlo "hišo" iluzij in prevar. Svetloba Boga pa nasprotno vselej omogoča jasno prepoznati, kateri poti ali smeri je treba slediti, da bi lahko zavzeli svoje mesto v novi stopnji evolucije Božanskega načrta. Trenutno živimo v zelo čudnem času. Če samo pomislimo na vsa uničevalna orožja, ki so na tem planetu, kljub pogovorom in načrtom o razorožitvi, še preveč, se nas hočeš nočeš v srcu poloti strah in tesnoba.

V vsakdanjem življenju se vedno znova soočamo z besedo "odgovornost", ki velja za prevzemanje vsega mogočega. Večinoma je s tem mišljeno, da moramo neizogibno nositi posledice svojega ravnanja. Zakon vzroka in posledice določa naša delovanja, obladuje naš vsakdan, vse naše življenje, pa tudi mnoga življenja pred sedanjim in tudi tista, ki še bodo sledila.

Zaradi tega spoznanja lahko v nas nastane vprašanje: kako naj se ravnamo z odgovornostjo, če pa se ji ne moremo izogniti, ne prenesti? Naše iskanje odgovora gre lahko le v najrazličnejše smeri filozofije, religije in umetnosti: vendar se moramo zavedati, da je tudi tam vse podrejeno zakonu vzroka in posledice. Na tej točki se bije odločilna bitka. Če na tej točki ne nehamo iskati smisla življenja, bomo zagotovo do edinega možnega smisla, odgovora, ki nam bo, če ga sprejmemo, omogočil sprejeti resnično odgovornost za svoje življenje. Vprašanje smisla življenja in odgovornosti zanj je za nas ljudi tako ključnega pomena, da ga nihče med svojim bivanjem na Zemlji ne more ignorirati v nedogled! Večina ljudi se na vse možne načine izmika temu bistvenemu vprašanju. Nekateri se ga celo bojijo. Obstaja mnogo površnih in nepremišljenih odgovorov.

Kako posameznik, ki je na duhovni poti razvija svoje notranje življenje, je odvisno od tega koliko ima izkušenj, kakšne so te izkušnje in pa seveda možnosti, katere so posledice prejšnjih življenj, vzgoje ter okolja.

Prvi korak na poti, po kateri se odloči hoditi je ta, da se želi spremeniti v bolj plemenito, dobro, zdravo in ljubečo osebe. Morda pozna nekoga, ki se želi z njim primerjati, biti tak kot on in ga posnemati.

Trenutek….


Ja, v življenju nas spremlja vse polno takih in drugačnih trenutkov, ki nam lahko spremenijo življenje,razmišljanje in še marsikaj drugega.Nekateri gredo mimo nas in se nas sploh ne dotaknejo, čeprav se jih zavemo. Vsekakor je večina njih pomembna v naših življenjih…na naših poteh..v našem vsakdanu.

Nekateri pa so posebni, močni…..taki, ki jih nikdar ne pozabiš, pa naj bodo lepi ali ne…..dogodijo se in ne moreš se jim izmaknit ali bežat pred njimi…..ne takrat, ko se dogodijo in ne kasneje, ko se jih spominjaš.

S prijateljem se odpraviva v gore, da bi splezala smer, ki se nama je motala po glavi že nekaj časa…postala je želja, ki si jo je bilo vredno izpolnit. Pozno popoldan, po parih urah hoje, prispeva pod steno in si poiščeva primeren prostorček na mehki travi…..tak, da ima lep razgled, pa da je dovolj prostoren za spanje.Vse je tako tiho in mirno….spokojno. Dan se že nagiba v večer in v steno sijejo še zadnji večerni žarki…čudovita stvaritev narave je to.

Prične se daniti in v daljavi gledam jutro, ki nastaja….prebuja se nov čudovit dan. Zlezeva iz spalnih vreč in ob srebanju čaja uživam v pogledih…..v dolini je še skoraj tema, tukaj je pa že kar svetlo.
Zamislim se in srečen sem, da mi je dano, da sem lahko ta trenutek tukaj….vse to vpijam vase, kot bi hotel shraniti globoko v sebi….se napolnit za naslednje dni, ko bo treba spet v dolino…dol v gužvo, hitenje, tekanje za materijalnimi dobrinami…..tu gor ne potrebuješ nič takega, le prepustiti se je treba…prepustiti takim trenutkom, ki jih narava ponuja…..tukaj se da še tišino poslušat in to res ni težko.