Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20021015101749718

Učitelj torek, 4. maj 2004 @ 06:17 CEST Uporabnik: ana Tibetanska knjiga življenja in umiranja Sogyal Rinpoche Buddha v svojih tantrah pravi: ”Od vseh buddh, kar jih je kdaj doseglo razsvetljenje, niti eden tega ni storil, ne da bi se oprl na učitelja, in od vseh tisočerih buddh, ki se bodo še prikazali v tem eonu, nihče ne bo dosegel razsvetljenja, ne da bi se oprl na učitelja.” Veliko ljudi na Zahodu z nezaupanjem gleda na duhovne učitelje – in pri tem imajo žal vse prepogosto celo prav. Tule mi ni treba naštevati vseh strašnih in žalostnih primerov norosti, pohlepa in šarlatanstva, ki se vrstijo na Zahodu, odkar se je ta v petdesetih in šestdesetih letih odprl vzhodni modrosti. Vse velike tradicije modrosti, pa naj bo to krščanstvo, sufizem, budizem ali hinduizem, opirajo svojo moč na zvezo med učiteljem in učencem. Zato svet zdaj nujno potrebuje kar se da jasno razumevanje tega, kaj je pravzaprav pravi učitelj in kaj pravi učenec in kaj je prava resnica preobrazbe, ki poteka v predanosti učitelju, resnica tistega, čemur bi lahko rekli ‘alkimija učenstva’. Nemara je opredelitev pravega učitelja še najbolj zadel učitelj Džamjang Khjentse. Rekel je, da je naša prava narava sicer buddha, vendar je že od nekdaj zamračena s temnim oblakom nevednosti in zmede. Ta prava narava, oziroma buddhova narava, pa se tiraniji nevednosti nikdar ni povsem vdala; nekje se vedno upira njenemu gospostvu. Naša buddhova narava je potemtakem po svoje dejavna: je nekakšen naš ‘notranji učitelj’. Ta notranji učitelj že od trenutka, ko smo bili zastrti z nevednostjo, neutrudno dela za nas in nas skuša privesti nazaj k žaru in prostranstvu našega resničnega bitja. In niti za trenutek nam ta notranji učitelj ni obrnil hrbta. S svojim brezmejnim sočutjem, ki je enako brezmejnemu sočutju vseh buddh in razsvetljenih bitij, si nenehno prizadeva za naš razvoj – pa ne le v tem življenju, temveč tudi v vseh preteklih – in pri tem uporablja vsa mogoča sredstva in vseh vrst položajev, da bi nas poučil in prebudil ter nas popeljal nazaj k resnici. Potem ko smo že dolgo, mnogo življenj molili in hrepeneli po resnici in ko je naša karma že dovolj očiščena, se zgodi nekakšen čudež. In ta čudež nam lahko pomaga, če ga razumemo in izrabimo, da se za vselej otresemo nevednosti. Notranji učitelj, ki je že od nekdaj z nami, se pokaže v obliki ‘zunanjega učitelja’, ki ga, ravno tako kakor po čudežu, srečamo. To srečanje je najpomembnejše srečanje vseh življenj. Kdo je ta zunanji učitelj? Nihče drug kot utelešenje, glas in predstavnik našega notranjega učitelja. Učitelj, čigar človeško obličje in človeški glas in modrost vzljubimo z ljubeznijo, ki je globja od vseh ljubezni naših življenj, ni nič drugega kot zunanja manifestacija skrivnosti naše lastne notranje resnice. Kako naj si drugače razložimo tisto močno čustvo povezanosti, ki ga čutimo do njega? Na najglobji in na najvišji ravni učitelj in učenec nikoli in v nobenem pogledu ne moreta biti ločena; zakaj učiteljeva naloga je, da nas nauči sprejemati, brez vsakršne zamračenosti, jasno sporočilo našega lastnega notranjega učitelja in nas pripelje do tega, da se zavemo nenehne navzočnosti tega najmogočnejšega učitelja, ki je v nas. Molim za to, da bi vi vsi že v tem življenju okusili radost te najpopolnejše oblike prijateljstva. Učitelj pa ni le neposredni govorec našega notranjega učitelja, temveč tudi prenašalec, utirjevalec in posredovalec vseh blagoslovov vseh razsvetljenih bitij. Prav to daje našemu učitelju tisto izredno moč, da nam razsvetli um in srce. Nič drugega ni kakor človeško naličje absolutnega, telefon, če že hočete, po katerem vas lahko pokličejo vsi buddhe in vsa razsvetljena bitja. Je kristalizirana modrost vseh buddh in utelešenje njihovega sočutja, ki je vselej usmerjeno proti vam, sončni žarki njihove univerzalne luči, ki vam sijejo naravnost v srce in um, da bi vas osvobodili. V moji tradiciji velja učitelj celo za prijaznejšega od buddh. Čeprav sta sočutje in moč buddh vselej navzoči, se spričo zamračenosti, v kateri živimo, z buddhami nikdar ne srečamo iz oči v oči. Molitev (besede Džikmeja Lingpe), ki jo molimo v Tibetu, da bi priklicali navzočnost učitelja v svojem srcu: Vstani iz cvetočega lotosa predanosti, v središču mojega srca, O sočutni učitelj, moje edino zavetje! Ostani kakor dragulj na kroni moje glave, mandala Največje blaženosti, in me tako zavaruj v moji bedi, Mene, ki me mučijo pretekla dela in viharna čustva, O daj, prebudi vso mojo pozornost in čuječnost, usliši me! Komentarji (0) www.pozitivke.net