Mateja Keber

V prejšnjem delu sem svoj članek začela z uvodom, da je življenje podprlo moj namen, da se spoznam z novo energijo in razumem, kaj prinaša. Kadar se mi takole kaj lahkotno zapiše, se, govorim iz izkušenj, lahko kar pripravim na novo poglavje v življenju, ki me neprestano spominja, koliko izrečenega namena nameravam "shoditi" v življenju. V tem primeru mi je, zelo kmalu, pod nos pomolilo vse tisto, česar ne poznam in ne razumem. Postavilo je pred mano izbiro, ki sem jo precej lahkotno obelodanila javnosti. Samo toliko, da me spomni, da vedno lahko ponovno izberem. Samo toliko, da sem za nekaj časa odložila pisanje tega članka in se iskreno vprašala, če to res želim (kljub zavedanju, da ne razumem vsega, kljub dejstvu, da se zopet postavljam "ven" in kljub temu, da izpostavljam sebe in hči, ki sva tako ali tako že precej izpostavljeni in nekako kaževa, kako "naj bi se otrok ne vzgajalo").

Morda se bo izkazalo, da v resnici ne razumem, kaj prinašajo otroci nove dobe. In to je dober začetek. Morda se izkaže, da sem napovedala prihodnost in s tem olajšala prehod mnogim in tudi to je dober začetek. Izbrala sem svojo lastno pot, kako se nameravam imeti v novem tisočletju z novimi energijami, ki so mi na voljo. Kar pomeni, da je vse, kar je tu zapisano moja realnost, ki ni nujno, da je tudi vaša.

Torej, malo manj lahkotno, vendar precej bolj z zavedanjem, ponovno izbiram isti namen.

NASILJE OTROK NOVE DOBE IN IZKUŠNJE PRI POUČEVANJU

Izkušnja druženja z Otroki nove dobe - Indigo otroki, zna biti tudi vse prej kot prijetna. Pravzaprav ni prijetno slišati in še manj doživeti (še posebno, če gre za tvojega otroka) njihovo nasilno vedenje. Kajti, dobro se je zavedati, da bodo (in to je mišljeno ZARES) uporabili vse načine, da izpolnijo svoj namen. Raje ne bi naštela, kaj lahko pomeni "vse načine". Zato je, kadar je situacija zanje še posebno pomembna (pomeni potrebna spremembe), slišati iz njihovih ust marsikaj, kar človeka strese do temeljev in, če to še ni dovolj, uporabijo svoje naslednje orodje - nasilje.

Njihova jeza zna biti nekaj, kar ste redko ali bolje, še nikoli do zdaj, doživeli. Glede na to, da v sebi ne nosijo nam še kako poznanih občutkov krivde in, da jim je spoštovanje avtoritete nekaj, zaradi česar so tu (namreč, da se spomnimo, da ni večje avtoritete kot smo mi sami, pomeni, vsak od nas, pomeni, tudi otroci), si lahko zamišljate, kako je videti in doživeti njihov jezni, bolje besni, odgovor na naše delovanje. Največkrat tako reagirajo, kadar jim postaviš kakšen ultimat brez pojasnila (kot bi primerno razgretemu biku pomahal z rdečo zastavico) ali zahtevaš od njih nekaj, kar oni občutijo kot nasilje nad njimi. In tega je res veliko! Kajti, to so zelo senzibilni otroci, ki imajo vse svoje tipalke usmerjene v odnos odraslega sveta do otrok. To, kar oni začutijo kot nasilje nad njimi ali njihovimi vrstniki, je lahko že zelo majhen poseg v njihovo svobodno odločanje o svojem življenju.. Pravzaprav so nekakšni varuhi vseh ostalih otrok in želijo, da ravnamo z njimi spoštljivo. V medijih je možno prebrati, česa vse so se sposobni lotiti. Način, kako pretresti "stari svet" izberejo intuitivno in cilj je dosežen - mi smo v resnici pretreseni, šokirani (preberite ugotovitve strokovnjakov o streljanjih v šolah)!

Moja izkušnja z njimi na srečo ni bila tako dramatična. Sem pa lahko opazovala nasilje teh učencev v šoli, v kateri poučujem. Njihova senzibilnost je tako tankočutna, da lahko "eksplodirajo" zaradi potrtosti sošolca (ki je recimo, prestrašen, ker mora domov prinesti obvestilo o slabem uspehu). Opazovala sem razredno dinamiko, ko so dobili v roke rezultate pisnega preverjanja.

Indigo otrok, ki je praviloma zelo bister, vendar brez ambicije, da bi bil uspešen, je dobil svojo klasično tri ali dve, kar ni noben pretres zanj, sošolec, ki sedi čisto na drugem koncu razreda, pa dobi oceno, ki ni primerna za njegove starše (lahko je to tudi štiri). Indigo otrok ocene, ki jo je sošolec dobil, ne vidi, pač pa čuti njegov strah in začne svoj nastop: "Moramo te teste pokazati staršem?" Njemu je to seveda vseeno, za sošolca gre. "Ja, želim, da jih starši pogledajo," rečem. "In v čem je tu fora?" izziva naprej. "V tem, da skupaj pogledate, kaj vam ni šlo tokrat in vam bodo lahko pomagali, da vam bo šlo naslednjič bolje," odgovorim in vem, da moram pazljivo izbirati odgovore, ker gre za pomembno stvar. "Še vedno ne vem, v čem je štos! Saj nam itak nikoli ne pomagajo, pač pa je to samo še ena stvar, da nam bodo težili!" se Indigo ne da. "Kaj te zares skrbi?" tvegam in vprašam. Takrat se usuje: "Ta šola je brezvezna! Kaj bi radi od nas? To, kar nas učite so bedarije! Ne zanima vas, kaj res znamo, težite z nečim, kar hočete, da naredimo in ste potem vsi srečni, ker ugotavljate, da tega ne znamo. Ampak povem vam, da obvladamo vse stokrat bolj kot vi!!!!" V mislih rečem "hvala za sporočilo",( res se strinjam z njim)... "Vidim, da si zelo razburjen... te skrbi reakcija tvojih staršev...?" se mi je izreklo. "Itak bodo izvedeli za ocene. Itak je pa vse tole eno sranje!" temperatura narašča. Tisti nesrečnik, ki se v resnici boji odziva staršev, se očitno boji tudi moje reakcije in se nemirno preseda na stolu, vendar se je njegov sošolec očitno odločil, da zadevo uredi. "A lahko te ocene popravljamo prej, preden jih vidijo starši?" reče in, seveda, ne misli sebe. "OK!" - rečem in tako tudi mislim, saj mi ni do tega, da bi se ping-pongala v nedogled, pa tudi predlog se mi v resnici ne zdi slab.

Dejstvo je, da so sposobni vrtati v nedogled in imajo neko neznano vztrajnost, ki ne popusti, dokler niso zadovoljni z izidom. Bi rekla "trda pogajanja", kjer je dobro natanko vedeti, kaj želiš in s kakšnim namenom vztrajaš. V njihovih besedah je resnična moč in zelo dobro veš, da ne bodo kar tako pustili, da jih pustiš brez njim zadovoljivega rezultata.

Velikokrat se ne izide tako. Poslušam svoje kolege in jih vidim tudi, kako prijokajo v zbornico, ker so izgubili bitko s temi otroki. Pravzaprav moram reči, da se to dogaja zelo pogosto in vedno bolj. Če učitelj ni pripravljen na njihove odločne izzive, ga dobesedno spravijo na kolena in lahko si predstavljate, da to res ni prijetno doživetje, saj vate zre osemindvajset otrok in to z velikim zanimanjem! Tukaj "na kolena " ne mislim, da sprejmeš njihovo igro, kajti to je skoraj edino, kar ti preostane, če želiš sodelovanje in ne (izgubljeni) boj (zanimivo pa je to, da, ko jo sprejmeš, dovolijo, da odigraš po svoje), pač pa tisto trdovratno vztrajanje pri "načelih" in "principih" (na te stvari so res alergični). Gorje učitelju, ki se je odločil vztrajati pri "redu in disciplini kot se šika"! Ta lahko doživi, kot se dogaja tudi v šoli, kjer učim (in kdaj pa kdaj tudi meni), da bo "Indigo" sredi ure mirno telefoniral svojemu prijatelju v sosednji razred, da je tukaj "ful bed", da si bo zaželel vode in mirno odhlačal k umivalniku, da si jo privošči, medtem se bo malo pomotoma spotikal in povzročal hrup in hihitanje sošolcev, se sredi poti spomnil, da mora sošolcu na drugem koncu razreda nujno nekaj sporočiti in še mnogo tega. Po opisovanju takih in podobnih scen, sem rada spraševala po reakciji kolegov (tudi zato, da mi kdo ponudi kaj takšnega, kar deluje v teh primerih). "Ja kaj, zapisala sem ga v dnevnik in zahtevala kazen!" No, to pa je nekaj za njih!

Kot razredničarka sedmega razreda lahko povem, da je bilo v dnevniku mojega razreda toliko vpisov. da bi se vsak zgrozil nad stanjem tega razreda. Seveda je bil glavna zvezda ves čas en sam učenec, ki mu je uspelo (in učiteljem z zahtevami po vzgojnih ukrepih), da smo ga premestili v drug razred. Njegov odziv? Ironično se nam je nasmehnil in seveda je vsem jasno, da s tem nismo dosegli prav ničesar. Vprašanje na mestu je, kaj bi sploh radi dosegli?

Spominjam se ene od govorilnih ur, na katere vabim tako starše kot otroke. Pri meni se je oglasil oče (da malo povpraša, kako je) učenca, ki si je v tistem obdobju "nabral" kar precej nezadostnih ocen. Opazila sem ju že v avli, ko sta čakala name. Dobila sem vtis, da tale oče še ne ve, kaj ga čaka. In res ni vedel. Ko sta vstopila v razred, sem opazila, kako je otrok globoko vdihnil in se nekako "razširil" po razredu. Potem se je mirno vsedel in pustil očetu, da je odigral svojo "kako kaj" zgodbo. Tudi jaz. Medtem sem gledala otroka, kaj pripravlja, saj mi je bilo dobro znano ozračje, ko se "vstopi in deluje". Čutila sem, da se je odločil tokrat "sesuti" očetove "blabla" kot je sam večkrat imenoval naša odrasla pojasnjevanja. Ko je oče zaključil svoj uvodni govor (saj vem, dragi gospod, če bi vedeli, kaj vas čaka, sploh prišli ne bi), v katerem mi je pojasnil, da je skrben mož in oče, sem ga lahko obvestila o sinovih ocenah. Ne vem, kako neudobno mu je takrat bilo (samo mislim si lahko, kako bi bilo meni), ampak to njegovemu sinu ni bilo dovolj. Medtem, ko je strmo gledal očetu v oči (kako poznam ta pogled) je hladno našteval stvari, ki so odkrivale malo bolj v podrobnosti njegovo izjavo, da je "skrben mož in oče".

Glede na izkušnje z njimi lahko rečem, da je prav fascinantno, kako si izberejo najprimernejši način, da se "staro, neresnično in preživeto" sesuje kot hiša iz kock (nam se seveda nič od tega ne zdi "staro, neresnično, preživeto"). Včasih udarijo šokantno, da ti vzame sapo, drugič izberejo prefinjen način, pri katerem ti pustijo občutek pomembnosti in "vse je OK", tretjič izberejo pravo gverilsko vojno, ali pa samo vztrajno "parajo živce",... skratka tisto, kar izberejo, gotovo deluje in je zelo primerno (verjamem, da najprimerneje) glede na situacijo! Ob tem je dobro vedeti,da je teh otrok vsako leto več...

Znano je, da imajo ti otroci v svoji DNA vgrajen zapis o lastni vrednosti, ki je precej drugačen od našega. S tem vedenjem, da so "Bogovi na Zemlji" so se rodili in se ga, za razliko od nas, ves čas spominjajo. To je kar velik izziv za nas, verjamem pa, da je to pravzaprav tisto, kar si vsi želimo izkušati. V spominu imam, da si mi v teh letih nismo upali, kar tako, malo poklepetati z učiteljem, ki je hitel mimo nas. No, ti otroci to počnejo zelo sproščeno. Od tega, da se ti zjutraj prešerno nasmejejo in ti zaželijo lep dan, do tega, da te sredi stopnic mirno vprašajo, če imaš na sebi nove hlače in dodajo svoj komentar o tem, kako ti pristojijo (ampak tu je všteto tudi "malo preveč kil za te hlače"), do tega, da te brez zadrege vprašajo, kdaj si ti izgubil nedolžnost in kakšno kontracepcijo uporabljaš,... Ja, res se počutijo enake med enakimi. Verjamem, da bi se še kdo strinjal z mojim občutkom, ki ga imam vedno, kadar mislijo zares. Njihov pogled je jasen in vprašanje, na katerega želijo odgovor, preprosto terja resnico. Velika razlika je, verjemite. Mislim na to, da nam je do zdaj življenje dajalo prostor, da smo se sami odločili, na koliko resnice smo pripravljeni. Njihova vprašanja ne puščajo prostora za ostale izbire. Kot bi nam sporočali: "Skrivnosti ni več!"

Precej zanimivo jih je tudi opazovati, kako so sposobni živeti svoje lastno obilje, ločeno od revščine njihovih staršev. Marsikdo zna o tem povedati marsikaj, vendar je dejstvo, da k njim denar V RESNICI priteka in ga imajo vedno na voljo (kar pa ne velja za njihove starše). Kaj počnejo, lahko slišite vsenaokoli (ob obilici zgražanja in obsodb), vendar to njih tako ali tako ne doseže, saj obžalovanja, občutkov krivde in pripadnosti nekim vzgojnim načelom in sistemom ne poznajo.

Indigo otroci so v resnici zelo, zelo stare duše. Samo te duše so sposobne, že v otroštvu, ko smo mi še pridno srkali vase družinske vzorce in se podrejali družinski karmični dinamiki (in potem prizadevno obiskovali razne delavnice in predavanja, da smo nekako, vsak po svojih zmožnostih, osvojili nekaj lastne vrednosti, nekaj več obilja, nekaj bolj harmoničnih odnosov in nekaj več zdravja), pokončno in odločno stati "staremu svetu" nasproti in mu spodkopavati nezdrave temelje. Bo tudi držalo, da so prinesli s seboj tudi svoj karmični dolg, ki pa se ga, očitno, osvobajajo že v otroštvu. Verjamem, da se je marsikomu ob branju malo kolcnilo in je pomislil "To ni to! Manjka jim morale in duha!". Res je, nečesa resnično ne premorejo - naših "starih glav". In tukaj nikoli ne bomo "prišli skupaj". Veliko jih je, ki o tem veliko razglabljajo, kaj vse da bi morali narediti z njimi. Ko bomo premaknili svoj zorni kot, bo slika jasnejša in svet lepši. Ker ne gre za to, da bi mi njih spreminjali. Oni so prišli spremeniti svet.

Ne glede na to, da so izzivi močni in nas postavljajo v precej neudobne položaje, so nam ti otroci veliko darilo. Močni so in mislijo zares! Vem, da bo prišel čas, ko se jim bomo zmogli iskreno zahvaliti za njihovo izjemno opravljeno delo. Vem zato, ker je Raj na Zemlji tako blizu kot še nikoli do zdaj. Če ne bi bil, tudi teh čudovitih iniciatorjev ne bi bilo. Ne bi bilo potrebe.

Bolj, ko jim bomo pripravljeni prisluhniti, manj nasilja bodo izbirali. Bolj, ko bomo sami izbirali sprejemanje sprememb, več svoje izjemne topline bodo izražali. Kdo je tu na potezi, se ve!

Izkušnje druženja z Otroki nove dobe (3. del)