Smo v času izravnave. Čas, ko črno postaja belo, brezmadežni postajajo umazani, ovce se spremenijo v volkove in večerja se v kuharja spremeni. Težko je ostati notranje miren, pa vendar to storimo sedaj. Z zaupanjem. Ko se človek počuti ogroženega, se kaj hitro začne zapirati. Tako se odreže od samega sebe, od svojega jedra. V begu pred bolečino odrežemo tudi svoje misli, čustva in telo, da delujejo vsak v svojo smer.

Na poti v Enost pa se vsako bitje združi v celoto, je Eno samo zase. Zato je sedaj mnogo zmede, ker vsak del nas samih dela nadure (ali pa počiva), da bi se zopet lahko združili in uskladili vsi deli.

Večina pa nas ima največ dela in usklajevanja s srčnim hrepenenjem. Ali si upamo živeti svoje sanje, ali pa jih zanikamo?
Mnoge in mnoge načine uporabljamo, da bi zanikali svojo resnico. Saj jih poznate: hrana, TV, internet, delo, droge, nezdravi odnosi z drugimi...

Ne verjamemo v moč, modrost in ljubezen, ki tli v naših prsih. Zato smo se vedno ozirali navzven. Pa prihaja čas, ko lahko odvržemo te pripomočke bivanja na Zemlji, saj nas že pošteno ovirajo... Čas, da nehamo iskati potrdilo v drugih. Da nehamo poskušati ugajati.

Poskusimo biti všeč samemu sebi, zaradi samega sebe, ker je to največji dar, ki si ga lahko podariš. To, da se sprejmeš takšen kot si, z vsem svojim strupom. Ker strup je nastal iz ljubezni. In v ljubezni bo izginil, le poglej ga, poglej se! odkrito, nežno uzri se vase, samo sebe potrebuješ, ne išči ljubezni zunaj, svojo ljubezen potrebuješ.
Ljubi se!

Poglej delček za delčkom, dih za dihom, misel za mislijo obsipaj z ljubeznijo in sprejemanjem. Samo samega sebe čakaš! Hodiš naokrog, da bi se srečal, kje v kom drugem in se uzreš v podobah, ki so lepe... Zanikaš svojo svetlobo, zanikaš zavedanje. Ne ljubiš se, svoje kreacije. Pa boš. Pogledal boš vase in videl boš. Kmalu.

Ne obremenjuj se s preteklostjo, kajti ta je popolna, pripeljala te je sem, točno tukaj, kjer je tvoje mesto, tukaj si Ti, si popoln, si edinstven, v vsej svoji popolnosti opravljaš svoje delo, svoje bistvo, uglej v to dejstvo in radosten boš. Tukaj, sedaj in samo ti, nič drugega ni potrebno, nobena maska, noben trud, samo bodi. Bodisatva. Bojevnik luči...

Prepoznajmo resnično vrednost odprtega srca. Kajti resnično radostni smo takrat, ko je naše srce odprto, ko je naša osebnost brez obramb.

Povejmo bližnjim besede resnice, iskreno pohvalo in mogoče bomo potrebovali cigareto manj. Dovolimo si telesne bližine, objem, morda masaža, kuštranje las...

Dovolimo si biti.

Ne iščimo popolnosti, ker je ne bomo našli, dokler ne bomo bivali tukaj, sedaj, v Večnem, ki je popolnost sama. Dovolimo si, da se energije predanosti nežno pretakajo med nami. Dovolimo si biti to, kar smo. In smo mnogo, mnogo, mnogo več, kot mislimo, da smo. Na kratko povedano, smo Vse. Seveda si pa to ne dovolimo biti, ker se z obsodbami omejujemo, zapiramo na tako majhen del stvarstva.

Vsakič ko nekaj obsodiš, se omejiš in rečeš: "To nisem jaz." seveda pa to si ti, le da si nezaveden ti. Tako ustvariš svojo senco, ki se potem poigrava s tvojim življenjem. Ustvarja situacije, ki jih ali sprejmeš ali obsodiš. Ali zanikaš svojo moč ustvarjanja in prelagaš odgovornost na nekoga drugega, ali pa rečeš življenju JA! Tukaj sem, jaz sem, ljubim!

Herby