Vsi, ki iščejo najvišjo resnico tvorijo kanal - pretvornik, ki spreminja kozmično Kristusovo silo v žarčenje, da tako lahko deluje na zemlji, čeprav ni od tega sveta.

Zato poziv te moči: "bodite božji sodelavci". Ta sila je čisto neosebna, presvetljuje vse in vsakogar. Ljubi svet in človeštvo, vendar ne na način, kot ljubijo ljudje.Božanska ljubezen zase noče ničesar. Vsakemu bitju, ki se je odvrnilo od Boga, pokaže notranjo praznino, včasih tudi dopusti različne bolezni, da bi se s tem človeka povezalo z Njim.

Odzivi na klic Boga s strani človeka so različni. Nihajo od popolnega odklanjanja božanske ljubezni do fanatično gorečega posnemanja z namenom izboljšati blodni izgubljeni svet in ga spraviti z Bogom. Tako se mnoge med dobrim in zlim zablodle duhovno mrtve duše prebudijo in ugotovijo, da ne gre za izboljšanje tega sveta, ampak za premoč nad močmi, duše zapeljujejo in odvračajo od vrnitve v kraljestvo, ki je naš pravi dom in ni od tega sveta.

Ta se nahaja v svetlobni točki v vesolju, v kateri se poraja življenje in iz katere izhaja božji načrt razvoja za človeka. Točka se imenuje mišljenje Boga in je izvor svetlobe, ki odpošilja načrt - temelj vseh svetov. Tako Svetloba prodira v misli ljudi, prebuja ljubezen v njih srcih, jih spodbuja in žene k uresničevanju Božanskega načrta v dejanjih ljudi.

Božanski načrt je načrt razvoja, od katerega pa je današnji človek zelo oddaljen. Načrt se je izbrisal iz človeške zavesti. V načrtu ni kraja, ki bi ga lahko določili kje je. Približamo se mu lahko samo z mišljenjem, ki je osvobojeno nižjih osebnostnih življenjskih gonov. Torej z ponižnostjo, ki jo je treba razumeti kot zavedanje. Življenje je in ostane največja skrivnost ne glede na to, koliko sta se ta hip Enosti približali znanost in biološka tehnologija. Pa tudi misel, da naj bi bilo življenje v tako nedoumljivem vesolju omejeno le na Zemljo, je vsakemu, ki si upa razmišljati univerzalno, povsem nerealna.

Ali ima človek zavest?

Mnogim se zdi zavest proizvod določenih telesnih funkcij in organov. Nekateri menijo, da uporablja zavest te organe le za izražanje. Vsekakor lahko človekovo vsakdanjo zavest razdelimo na številne plasti in vidike, ki pa dejansko nimajo nič skupnega z Božansko vseobsegajočo, ki presega vse omejitve. Zavestno bivanje v drugi, višji resničnosti resnično obstaja.Naše zemeljsko življenje je bled odsev te resničnosti, je le karikatura. Življenje ni in ne more biti proizvod zemeljskih funkcij in tudi ni vezano nanje. Zato drži, da le tisti, ki si upa razmišljati iz Točke Svetlobe, se lahko približa resničnemu življenju. Po skrivnosti življenja, se v zemeljskem življenju izraža izvirna narava in po njem se izraža začasni red. Resnica življenja se odkriva tistim, ki so spoznali, da nič ne vedo. Sam Sokrat je rekel, da je najvišja oblika znanja, da nič ne vemo.

Kdor pa spozna, da nič ne ve, da njegovo človeško znanje nima nič opraviti s tistim resničnim znanjem, ki je temelj vesoljnega stvarjenja, lahko prodre do modrosti izvorne duše, ki je iz Boga. Zato opušča vso domišljavost in samoprecenjevanje, ki izhajata iz lastnega nižjega hrepenenja, in tako dovoli, da mu zavlada modrost duše. Kdor nič ne zna, zmore vse. Le tako se okusi rojstvo novega življenja. A da bi okusili novo življenje, nas mora preganjati močno hrepenenje po tem, da bi smeli biti sredi te svetlobe življenja. Preseči moramo lastna nižja hotenja, da bi lahko izkusili nekaj novega, od misli Boga.

Tipična značilnost ponovnega duhovnega rojstva je nepremagljivi občutek, da smo živi in da vse zmoremo., da smo rešeni oholosti in da lahko naredimo vse, kar je potrebno v Božanskem načrtu. To je značilnost vseh tistih ljudi, ki venomer motivirajo in ženejo človeštvo na njegovi poti dušnega razvoja naprej, jih povezujejo z Bogom in utirajo nove poti ter odpirajo nove razvojne zmožnosti, nove perspektive, da bi povzdignili ljudi iz njihovega trpljenja. To so božji poslanci, ki so nenehno priključeni na energijo svetlobne točke, na mišljenje Boga. Z vsem svojim življenjem si prizadevajo, da bi drugim ljudem približali mišljenje Boga, da bi ga spoznali tudi oni.

Vsakdo se lahko vpraša, ali ima njegovo življenje kakšen smisel, kakšen poseben smisel. Ali obstaja načrt, ki ga mu je nekdo naredil, vnaprej začrtana določenost - pot, po kateri se razvija njegovo življenje, načrt, ki morda ni dokazljiv in se ne da opisati, ki pa se človeku nenehno vsiljuje?

Ta načrt osvobajajoča dejavnost Sv. Duha, ki nas uresničuje in, ki sem jo doživel in izkusil s pomočjo Boga po Duhu, ni bila ne yoga ne magija in mistika, čeprav sem v davni preteklosti tudi te smeri okušal, ne. Niti ni bila katera od stopenj samodrešitve, poceni življenjska rešitev usmerjena le na sebe. Ne, reševanje le sebe ne prinese nič, saj nismo tukaj, da bi rešili svojo kožo odrešitev. S tako potjo pozabiš na druge, ki so nesrečni. Le kako bi lahko bil človek srečen, ko pa je toliko veliko tega nesrečnega? Iz lastne izkušnje vem, da če človek na sebi izvaja odrešitev, postane nečimrn, neploden, pasiven, prazen..odnese ga. Izgubi se v nič kot vsaka magija in na koncu tak človek ostane nedotaknjen Človeku sploh ni vredno delati na sebi, ampak mora v komunikaciji z molitvijo dopustiti, da Bog dela na njem. Če dela sam na sebi, bo mogoče ugotovil, da samega sebe ne more rešiti. Samo če človek dela na drugem ali na živali ali rastlini, deluje to na njega, saj deluje povratno. To ni samoodrešitev ali samorealizacija. Osvobaja nas lahko samo Duh Božji. Ta akt milosti je povsem oseben. Ni samodrešitve, ampak osebno in svobodna odprtost odrešilni dejavni sili odrešenja duha. Gre za stalno pripravljenost in prisotnost duha, da bi tako razumel in sprejemal in dojemal in popuščal in videl in sledil in se prilagajal. To je Previdnost, skrb. Očetovski princip STALNA PRISOTNOST. To je doživetje milosti-odrešilne milosti, ki je tudi edini smisel moje svobode, ki je v tem, da se nenehno pokoravam njenemu vodstvu.

V tej pozornosti na točko izvira ali Boga ni nobenega trenutka brez naprezanja, boja, nasprotnika, spopada. Vsakdo je tako lahko deležen spoznanja , ki je odvisno od stopnje svojega odrešenja. Če hodimo po poti v okviru Kristusove moči, vedno znova prihaja do demaskiranja lastnih senc. Če je seveda vse vredu, gre prizadevnost osebnosti po poti notranjega čiščenja in odrešenja. Na tej stopnji se človek zave delovanja senc v svojem jazu. Ne beži več pred soočenjem in se nauči reševati probleme z novimi duševnimi močmi od zgoraj.

Miran.